Cikel predavanj Dialogi v katedrali: p. Marko Ivan Rupnik
RIM (sobota, 3. marec 2012, RV) – Življenje se začne pri koncu. Če ni zavedanja
o eshatonu, v človekovem srcu vsaka stvar izgubi svoje pravo mesto. O tej izzivalni
trditvi je spregovoril p. Marko Ivan Rupnik, ko je imel pretekli četrtek v baziliki
sv. Janeza v Lateranu v Rimu predavanje v sklopu cikla Dialogi v katedrali.
Četrtkovo srečanje, ki je bilo prvo v celotnem sklopu, je bilo naslovljeno Zakonska
ljubezen kot vir vzgojnega delovanja za nove generacije.
Življenje sledi
modrosti in ne teoriji, je med drugim dejal p. Rupnik. Vzgajati pomeni hoditi po poti
modrosti. Hodi pa se v zavedanju konca, izpolnitve, saj se tudi modrost napaja iz
konca. Vendar pa obstaja problem, da je eshaton v vsakdanjem življenju popolnoma odsoten
ali pa narobe razumljen. Danes namreč prevladuje nekakšen idealizem, zaznamovan s
sledenjem modi ali abstraktnim teorijam. Navduševanje zgolj nad dobrimi nameni pa
pripelje do moralizma in konca. Smrt vse to izniči in izprazni vsakega smisla. Gre
namreč za življenje starega človeka. Nameni, ki so utemeljeni na naravnem življenju,
povezanem z našo krvjo in ne Kristusovo, so obsojeni na trajno razočaranje. Družina
pri tem polomu ni izvzeta, je nato opozoril p. Rupnik. Skoraj vsa življenjska okolja
globoko občutijo težo miselnosti sveta. Ostajajo sicer kakšna ideja ali skromno sodelovanje
pri nekaterih dejavnostih, toda stil življenja in torej tudi njegova vsebina sta enaka
miselnosti sveta. V taki kulturi vlada nezmožnost, da bi v življenju vzbujali lepoto.
Romantična
ljubezen sama po sebi tako ne more zadostovati. Če zveza med moškim in žensko izhaja
zgolj iz naravnega življenja, se prej ali slej znajde pred dramatično oviro. Ko ljubezen
ostaja le pri naravnem življenju, vedno pride do trenutka, ko le-ta ne zadostuje več,
da bi podpirala in upravičila darovanje samega sebe. Resnična skupnost dveh oseb lahko
zaživi le na trinitaričen, božji način. Le Bog lahko združuje osebe. Zunanjost Božje
ljubezni v zgodovini pa lahko vidimo v veliki noči. Duhovno življenje ni nek dodatek,
ni nekaj postranskega. Le soudeležba otrok pri velikonočni ljubezni staršev, kar pomeni
pri osvobojeni ljubezni, v otrocih ustvarja neomajen temelj, ki je odprt za modrost
in za življenje. Pot vzgoje je tako kot preizkus le-tega, saj se prav na tej poti
pokaže neponovljiva edinstvenost osebnosti, njena ustvarjalna življenjska moč in sposobnost
žrtvovanja.