Poslanica papeža Benedikta XVI. za postni čas

»Mislimo drug na drugega v spodbudo za ljubezen in za dobra dela« (Heb 10,24).

Dragi bratje in sestre, postni čas nam ponovno daje možnost, da razmišljamo o srčiki krščanskega življenja: ljubezni. To je res primeren čas, da s pomočjo Božje besede in zakramentov prenovimo pot naše osebne in občestvene vere. To pot zaznamujejo molitev in delitev dobrin, tišina in post v pričakovanju, da bomo doživeli velikonočno veselje.

Letos bi rad povedal nekaj misli, ki se navezujejo na kratko svetopisemsko besedilo iz Pisma Hebrejcem: »Mislimo drug na drugega v spodbudo za ljubezen in za dobra dela« (Heb 10,24). Stavek je vzet iz odlomka, v katerem nas avtor poziva, naj zaupamo v veličastnega duhovnika Jezusa Kristusa, ki je za nas dosegel odpuščanje in dostop k Bogu. Sad našega sprejetja Kristusa, je življenje, ki se izrazi v smeri treh Božjih kreposti: gre za to, da Gospodu prihajamo »z iskrenim srcem v polnosti vere« (v. 22), da se držimo »neomajne izpovedi upanja« (v. 23) in nenehno skupaj s sobrati mislimo na udejanjanje ljubezni in dobrih del (prim. v. 24). Nadalje je poudarejno, da je pomembno za ohranitev takšne evangeljske drže, udeleževati se bogoslužnih srečanj in molitev skupnosti ter pri tem gledati na eshatološki cilj: popolno občestvo v Bogu (v. 25). Podrobneje se bom ustavil ob vrstici 24; v nekaj besedah nam podaja dragocen in vedno aktualen nauk o treh vidikih krščanskega življenja: pozornosti do drugega, vzajemnosti in osebni svetosti.

Audio:

1. »Mislimo drug na drugega«: odgovornost do bratov in sester
Prvi element je poziv, da naj »mislimo«. Na tem mestu je uporabljen grški glagol katanoein, ki pomeni dobro opazovati, biti pozoren, zavestno gledati, prepoznati okoliščine. V evangeliju ga najdemo tudi, ko Jezus spodbuja svoje učence, naj »pomislijo« na ptice neba, ki se ne trudijo in so kljub temu predmet skrbne in pozorne božje previdnosti (prim. Lk 12,24) in naj »opazijo« bruno v svojem očesu, preden se zazrejo v iver v bratovem očesu (prim. Lk 6,41). Ta glagol najdemo še na nekem drugem mestu v Pismu Hebrejcem, kot vabilo naj »pomislimo na Jezusa« (3,1), apostola in velikega duhovnika vere, ki jo izpovedujemo. Ta glagol, ki je na začetku te spodbude, nas torej vabi, da svoj pogled obrnemo k drugemu, predvsem k Jezusu, da smo pozorni drug na drugega in ne ostanemo neprizadeti ter ravnodušni ob usodi naših bratov in sester. Pogosto pa prevlada ravno nasprotna drža: ravnodušnost in nezanimanje, ki pod krinko navideznega spoštovanja »zasebnosti« izvirata iz sebičnosti.Tudi danes se močno razlega Gospodov glas, ki vsakega od nas kliče, naj se zavzame za bližnjega. Tudi danes nas Bog spodbuja, naj bomo »varuhi« naših bratov in sester (prim. 1 Mz 4,9), naj gradimo odnose, ki bodo razpoznavni po medsebojni pozornosti, po misli za dobro drugega, za njegovo celostno dobro. Velika zapoved ljubezni do bližnjega zahteva in nas priganja, da se zavedamo svoje odgovornosti do vsakega, ki je, kot jaz, ustvarjeno bitje in Božji otrok. Dejstvo, da smo kot ljudje in številnih primerih tudi v veri bratje in sestre, nas mora pripeljati do tega, da v drugem vidimo pravi alter ego, ki ga Gospod neskončno ljubi. Če bomo gojili ta bratski pogled, bodo solidarnost, pravičnost, a tudi usmiljenje in sočutje povsem naravno privreli iz našega srca. Božji služabnik papež Pavel VI. je rekel, da svet danes trpi predvsem zaradi pomanjkanja bratstva: »Svet je bolan. Zlo pa ne tiči toliko v tem, da so vrelci pomoči usahnili ali da vse pograbijo le nekateri, temveč v tem, da ni bratstva med ljudmi in narodi« (Okrožnica O delu za razvoj narodov, (Populorum progressio), 26. marec 1967, št. 66).

Audio:

Misliti na drugega pomeni, da njemu ali njej želimo dobro v vseh pogledih: telesnem, moralnem in duhovnem. Zdi se, da je današnja kultura izgubila smisel za dobro in slabo. Zato je potrebno odločno poudariti, da dobro obstaja in zmaguje, saj je Bog »dober in dela dobro« (prim. Ps 119,68). Dobro je tisto, kar prebuja, podpira in spodbuja življenje, bratstvo in skupnost. Odgovornost do drugega torej pomeni, hoteti in delovati za dobro drugega, z željo, da bi se tudi on odprl logiki dobrega. Misliti na brata ali sestro pomeni, odpreti oči za njegove ali njene potrebe. Sveto pismo svari pred nevarnostjo, da bi naše srce postalo trdo zaradi neke vrste »duhovne omrtvičenosti« in bi postali slepi za trpljenje drugih. Evangelist Luka navaja dve Jezusovi priliki, v katerih opisuje dva primera takšnega stanja, ki lahko nastane v človekovem srcu. V priliki o usmiljenem Samarijanu gresta duhovnik in levit neprizadeto mimo človeka, ki so ga oropali in pretepli razbojniki (prim. Lk 10,30–32). V priliki o bogatem zapravljivcu pa ta, od posesti prenasičen mož, ne opazi, v kašnem stanju je ubogi Lazar, ki pred njegovimi vrati umre od lakote (prim. Lk 16,19 sl.). V obeh primerih gre prav za nasprotno od »misliti na drugega« z ljubečim in sočutnim pogledom. A kaj nam onemogoča ta človeški in ljubeči pogled na brate in sestre? Pogosto so to materialno bogastvo in prenasičenost ter tudi, da pred vsem drugim dajemo prednost osebnim interesom in skrbem. Nikoli se nam ne sme zgoditi, da bi bili nesposobni za »usmiljenje« s trpečimi; naše srce se ne sme nikoli tako zaplesti v naše zadeve in probleme, da bi postalo gluho za krik ubogih. Nasprotno pa lahko ravno ponižnost srca in osebna izkušnja trpljenja postaneta vir notranjega prebujenja za sočutje in sposobnost vživljanja: »Pravični pozna pravice revnih, krivični pa ne razume spoznanja« (Prg 29,7). Tako lahko razumemo, zakaj blagor »žalostnim« (Mt 5,4), torej tistim, ki zmorejo iti iz samega sebe, da jih gani bolečina drugega. Srečanje z drugim in to, da odpremo srce za njegove potrebe, lahko vodi v priložnost za zveličanje in blaženost.

Audio:

2. »Drug na drugega«: darilo vzajemnosti
Takšna »zaščita« drugih je v nasprotju z miselnostjo, ki življenje omejuje zgolj na zemeljsko dimenzijo ter nanj ne gleda z eshatološkega vidika, saj v imenu individualne svobode sprejema poljubne moralne odločitve. Današnja družba lahko ogluši tako za telesno trpljenje, kot tudi za duhovne in moralne potrebe življenja. Med kristjani pa ne sme biti tako! Apostol Pavel nas spodbuja, da si prizadevamo za to, »kar je v prid miru in medsebojnemu izgrajevanju« (Rim 14,19), da bi »skušali ugodili bližnjemu, in sicer v njegovo dobro in njegovo izgraditev« (Rim 15,2), ne da bi pri tem iskali svojo korist, ampak »korist mnogih, da bi bili rešeni« (1Kor 10,33). Tega medsebojnega svarjenja in opominjanja v duhu ponižnosti in ljubezni do bližnjega ne sme primanjkovati v življenju krščanske skupnosti.

Audio:

Gospodovi učenci, ki so s Kristusom povezani preko evharistije, živijo v skupnosti, v kateri so med sabo povezani kot udje enega samega telesa. To pomeni, da drugi spada k meni; njegovo življenje in njegovo zveličanje se dotikata mojega življenja in mojega zveličanja. Tu smo zadeli ob nek zelo globok vidik skupnosti: naše življenje je v vzajemnem odnosu z življenjem drugih, tako v dobrem kot v slabem; tako greh kot tudi dela ljubezni imajo neko družbeno razsežnost. V Cerkvi, Kristusovem mističnem telesu, se ta vzajemnost uresničuje: skupnost nenehno dela pokoro in prosi za odpuščanje grehov svojih članov; vedno znova pa se tudi veseli in radostno vzklika ob pričevanju o krepostih in ljubezni, ki se v njej razvijajo. Sveti Pavel opozarja, da naj bi vsi udje »enako skrbeli drug za drugega« (1 Kor 12,25), saj smo eno samo telo. Ljubezen do naših bratov in sester, ki se kaže tudi v dajanju miloščine – ta je poleg molitve in posta značilna dejavnost v postnem času – temelji na tej vzajemni pripadnosti. Tudi skozi konkretno skrb za najbolj uboge, lahko vsak kristjan izrazi svojo udeležbo pri enem telesu, ki je Cerkev. Če smo pozorni drug na drugega, to pomeni tudi, da prepoznamo dobro, ki ga Gospod dela v drugih, in se skupaj z njimi zahvaljujemo za čudeže milosti, ki jih Bog v svoji dobroti in vsemogočnosti nenehno izvršuje za svoje otroke. Če kristjan v sočloveku opazi delovanje Svetega Duha, ne more drugače, kot da se tega veseli in slavi nebeškega Očeta (prim. Mt 5,16).

Audio:

3. »V spodbudo za ljubezen in za dobra dela««: skupaj hodimo po poti svetosti
Ta stavek iz Pisma Hebrejcem (10,24) nas spodbuja, da razmišljamo o vesoljni poklicanosti k svetosti, o stalnem napredovanju v duhovnem življenju; opominja nas, da moramo težiti k večjim milostnim darovom in k vedno večji in rodovitnejši ljubezni (prim. 1 Kor 12,31–13,13). Medsebojna pozornost naj bi tudi spodbudila k vedno večji resnični ljubezni – »kakor svit zore, ki se vedno bolj sveti do polnega dne« (Prg 4,18) – v pričakovanju, da bomo v Bogu zaživeli dan, ko sonce ne bo več zašlo. V nam danem življenjskem času imamo dragoceno priložnost, da v Božji ljubezni odkrivamo in opravljamo dobra dela. S tem raste in se razvija sama Cerkev, da bi prišla do primerne doraslosti v Kristusovi polnosti. (prim. Ef 4,13). V to dinamično perspektivo rasti se vključuje tudi naš poziv k medsebojnemu spodbujanju, da bi prišli do polnosti ljubezni in dobrih del.

Audio:

Žal pa je vedno navzoča skušnjava mlačnosti, ki skuša zadušiti Duha, da ne bi »trgovali s talenti«, ki so nam bili podarjeni za naše dobro in dobro drugih (prim. Mt 25,25 sl.). Vsi smo prejeli bogate duhovne ali materialne darove, ki nam pomagajo pri uresničevanju Božjega načrta za dobro Cerkve in za osebno zveličanje (prim. Lk 12,21 b; 1Tim 6,18). Duhovni učitelji nas spominjajo, da kdor v duhovnem življenju ne napreduje, nazaduje. Dragi bratje in sestre, sprejmimo vedno aktualno spodbudo (Janeza Pavla II.), da naj si prizadevamo za »visoko mero krščanskega življenja« (Janez Pavel II., Apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja (Novo millennio ineunte), 6. januar 2001, št. 31). Če Cerkev v svoji modrosti prizna in razglasi blaženost in svetost nekaterih zglednih kristjanov, želi s tem tudi zbuditi željo, da bi posnemali njihove kreposti. Sveti Pavel nas poziva: »Tekmujte v medsebojnem spoštovanju!« (Rim 12,10).

V svetu, ki od kristjanov terja prenovljeno pričevanje ljubezni in zvestobe Gospodu, naj vsi začutijo, da se morajo nujno truditi za medsebojno tekmovanje v ljubezni, služenju in dobrih delih (prim. Heb 6,10). Ta klic dobiva poseben poudarek v svetem času priprave na veliko noč. Z najboljšimi željami, da bi bil ta postni čas svet in rodoviten, vas izročam priprošnji blažene device Marije in vam podeljujem apostolski blagoslov.

Audio: