Sveti oče med srečanjem z rimskimi duhovniki: Ponižnost pomeni spoznati svojo majhnost,
ki je pravzaprav veličina
VATIKAN (četrtek, 23. februar 2012, RV) – Sveti oče se je danes srečal z župniki
in drugimi duhovniki iz mesta Rim. Gre za tradicionalno srečanje, ki poteka vsako
leto na začetku postnega časa. Med avdienco v Avli Pavla VI. jim je izročil t. i.
'Pravilo življenja', knjigo, ki podaja razmišljanje o naslovni temi 'Izbran od Boga
za ljudi'. Gre za delo, ki po besedah rimskega vikarja, kardinala Agostina Vallinija,
bolj kot zbirko nasvetov predstavlja ideal oz. vodnik za duhovno blaginjo duhovnikov.
Nastalo je kot sad nedavnega leta duhovnikov, z namenom, da bi se širilo veselje nad
skupno poklicanostjo in da bi med njimi rasla edinost.
Sicer pa je papež rimske
duhovnike še pred tem v lectio divina, po prebranem odlomku iz Pisma Efežanom (Ef
4,1-16), tudi nagovoril. Med drugim jih je spodbudil, naj kot apostol Pavel, ki samega
sebe imenuje »jetnik v Gospodu«, sprejmejo trpljenje in preizkušnje. Saj je
le-to kot dokaz Kristusove navzočnosti. Občestvo z Njim v trpljenju vodi k novemu
življenju, k vstajenju. A kar Pavla zares povezuje z Gospodom, je veriga ljubezni.
Jetnik je zaradi ljubezni, ki mu daje svobodo, ki ga dela sposobnega, da ponavzoča
Kristusovo sporočilo in Njega samega: »Ljubezen je trpljenje, je podarjanje samega
sebe, izgubljanje sebe, in prav v tem je rodovitna.«
Veliko trpljenje za
Cerkev na zahodu je danes pomanjkanje poklicev. Toda Gospod kliče vedno, potrebno
je le poslušati Njegov klic, je dejal sveti oče in kot sveti Pavel poudaril, da morajo
biti duhovniki ponižni, krotki in potrpežljivi. Vesti se morajo na način, ki je vreden
klica, katerega so prejeli. Iti vedno dlje po poti tega klica, hoditi za glasom in
za njim voditi tudi druge, da bi tako lahko morda sami zaslišali glas, ki jih kliče.
Pot proti Bogu namreč ni nikoli samotna. Vedno vključuje skupnost Cerkve.
Benedikt
XVI. je izmed treh kreposti nato izpostavil predvsem velik pomen ponižnosti, kreposti,
ki je sestavni del skupne hoje za Njim: »Ponižnost je predvsem resnica, živeti
v resnici, spoznati resnico, spoznati svojo majhnost, ki je pravzaprav veličina.«
Ponižnost pomeni prepoznati, da »sem sam misel Boga«, nenadomestljiv del v
zgodovini človeštva, ki si jo je zamislil Bog. Velik samo v svoji majhnosti. Živeti
to resnico je začetek krščanskega življenja. Ta krepost pomaga tudi sprejemati drugega
v njegovi drugačnosti, brez nje ni edinosti. Ponižnost pa navsezadnje lahko še pomaga
biti svobodni z ozirom na prevladujočo miselnost, ne popustiti mnenjem tega sveta
in mu ne poskušati ugajati. Iz tega razloga pa je potrebno znati sprejemati tudi vsakodnevna
ponižanja.
Velik problem v današnji Cerkvi, je nato nadaljeval sveti oče, je
»verska nepismenost«. Treba je ponovno osvojiti vsebino vere, in to ne kot
paket dogem in zapovedi. Nujno je narediti vse, da bi ponovno prepoznali Kristusa
in tudi drugim pomagali, da ga spoznajo. Nekatere osebe v veri vedno ostanejo kot
»nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka
v človeški zvijačnosti in pretkanosti«. Nekateri drugi pa so prepričani, da imajo
zrelo vero, ker ne upoštevajo naukov Cerkve. Papež je opozoril, da sad tega ne more
biti zrela vera, temveč kvečjemu odvisnost od mnenja sveta. Osvoboditi pa se je potrebno
prav tega. Le kot Božji otroci, združeni v Kristusovem telesu in z vero v Vstalega,
je mogoče odgovoriti na izzive našega časa.