Papež med splošno avdienco: Štiridesetdnevje pred veliko nočjo je čas duhovnih sprememb

VATIKAN (sreda, 22. februar 2012, RV) – Cerkev je z današnjo pepelnično sredo vstopila v postni čas, obdobje štiridesetih dni, ki vodi v velikonočno tridnevje, spomin na Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. O postnem času je danes spregovoril tudi papež Benedikt XVI. med splošno avdienco. Vernike je povabil, naj potrpežljivo hodijo skozi težave in preizkušnje, z vero, da bo Gospod ustvaril nov dan: »Dragi bratje in sestre, v teh štiridesetih dneh, ki nas vodijo k vstajenju velike noči, lahko ponovno najdemo pogum, da potrpežljivo in v veri sprejmemo vse težave in preizkušnje, zavedajoč se, da bo Gospod iz teme naredil nov dan. Če bomo ostali zvesti Jezusu in mu sledili po poti križa, nam bo ponovno vrnjen svet svetlobe, resnice in veselja: to bo nova zora, ki jo bo ustvaril sam Bog.«

Benedikt XVI. je štiridesetdnevje pred veliko nočjo opisal kot čas notranjih sprememb. V prvih stoletjih Cerkve je bil to čas približevanja živemu Bogu in posvetitve v veri s strani katehumenov, torej tistih, ki so želeli postati kristjani in biti pridruženi Kristusu in Cerkvi. Pozneje so na pot duhovne obnove bili povabljeni tudi spokorniki in nato še vsi verniki, da bi svoje življenje vedno bolj upodobili po Kristusovem. Soudeleženost celotne skupnosti na poti štiridesetdnevja izpostavlja pomembno razsežnost krščanske duhovnosti in to je odrešenje vseh in ne le nekaterih, zahvaljujoč Kristusovi smrti in vstajenju. Vsi skupaj so vedeli, da je čas pred veliko nočjo čas notranje spremembe in kesanja; čas, ki opredeljuje naše človeško življenje in vso zgodovino kot proces spreobrnjenja, ki se začne zdaj, da bi se srečalo z Gospodom ob koncu časov, je dejal papež.

Čas štiridesetih dni pred veliko nočjo je Cerkev poimenovala z latinskim izrazom ''quadragesima'', torej štiridesetdnevje. Število štirideset je namreč simbolično, z njim pa tako Stara kot Nova zaveza predstavljata pomembne dogodke v izkušnji vere Božjega ljudstva. »Je število, ki izraža čas pričakovanja, očiščevanja, vrnitve h Gospodu, zavedanja, da je Bog zvest svojim obljubam,« je dejal papež in dodal, da ne sovpada s številom dni. Prej kaže na potrpežljivo vztrajnost, na dolgo preizkušnjo, na čas očiščevanja, da bi videli Božja dela; kaže na čas, v katerem se je treba odločiti in prevzeti lastne odgovornosti brez nadaljnega odlašanja. »To je čas zrelih odločitev,« je poudaril papež.

Število štirideset se pogosto pojavlja v Stari zavezi, navzoče pa je tudi v Novi. Jezus se pred začetkom javnega delovanja umakne v puščavo za štirideset dni, ne je in ne pije, hrani se z Božjo besedo, s katero se bori proti hudiču. Po vstajenju štirideset dni uči svoje učence, dokler ne gre v nebo in jim pošlje Svetega Duha. S številom štirideset je po papeževih besedah opisan duhovni okvir, ki tudi danes ostaja veljaven. »Cilj krščanskega bogoslužja v štiridesetdnevju je pospešiti pot duhovne obnove v luči dolge svetopisemske izkušnje, predvsem pa naučiti se posnemati Jezusa, ki nas je v štiridesetih dneh v puščavi, učil premagati skušnjave z Božjo besedo,« je izpostavil sveti oče. Nadaljeval je, da je obdobje štiridesetih let hoje Izraela skozi puščavo bilo zaznamovano s protislovnimi držami in dogodki. Bil je to čas posebne Božje bližine, čas prve ljubezni ter čas skušnjav in vrnitev k poganstvu. To protislovje ponovno najdemo tudi pri Jezusu, a seveda brez sledi greha. Po krstu v Jordanu, med katerim sprejme usodo Božjega služabnika, se odpove samemu sebi in se postavi med grešnike, da bi nase vzel grehe sveta, se Jezus napoti v puščavo, da bi štirideset dni bil v globoki povezanosti z Očetom ter tako ponovi zgodovino Izraela. Ta dinamika je po papeževih besedah stalna v zemeljskem življenju Jezusa, ki vedno išče trenutke samote, da bi molil Očeta in z njim ostal v tesnem občestvu ter se nato vrnil med ljudi. »V teh trenutkih ''puščave'' in posebnega srečanja z Očetom je Jezus izpostavljen nevarnosti in napaden s skušnjavami in zapeljevanjem hudobca, ki mu predlaga drugo mesijansko pot, daleč od Božjega načrta, kajti gre preko moči, uspeha in oblasti in ne preko popolne podaritve na križu,« je zatrdil papež.

S protislovjem je zaznamovan tudi položaj Cerkve, ki hodi skozi ''puščavo'' sveta in zgodovine. V tej puščavi imamo verniki priložnost za globoko doživetje Boga, kar krepi duha, potrjuje vero, hrani upanje, poživlja ljubezen. Gre za izkušnjo, ki iz nas dela udeležence v Kristusovi zmagi nad grehom in smrtjo preko žrtve ljubezni na križu. A ''puščava'' je tudi negativni vidik stvarnosti, ki nas obkroža: suhota, revščina besed in vrednot, sekularizem in materialistična kultura, ki osebo zapirajo v posvetnost in jo ločujejo od presežnega. Kljub temu se tudi za Cerkev danes lahko čas puščave spremeni v čas milosti, kajti imamo gotovost, da Bog lahko naredi, da tudi iz najtrše skale priteče živa voda, ki odžeja in okrepi, je še dejal papež.

Audio:

Splošne avdience s svetim očetom so se danes med drugim udeležili tudi verniki osebnega ordinariata Naše Gospe iz Walsinghama v Združenem kraljestvu. Ordinariat je januarja 2011 bil ustanovljen za anglikanske pastirje in vernike, ki so hoteli vstopiti v polno in vidno občestvo s katoliško Cerkvijo. Papež je med pozdravi namenil besede tudi članom organizacijskega odbora za svetovno mladinsko prvenstvo v alpskem smučanju, ki bo od 29. februarja do 9. marca potekalo v Italiji. Ti so papežu poklonili zlato medaljo, posebej narejeno za Benedikta XVI.

Audio: