Papež med splošno avdienco: Štiridesetdnevje pred veliko nočjo je čas duhovnih sprememb
VATIKAN (sreda, 22. februar 2012, RV) – Cerkev je z današnjo pepelnično sredo
vstopila v postni čas, obdobje štiridesetih dni, ki vodi v velikonočno tridnevje,
spomin na Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. O postnem času je danes spregovoril
tudi papež Benedikt XVI. med splošno avdienco. Vernike je povabil, naj potrpežljivo
hodijo skozi težave in preizkušnje, z vero, da bo Gospod ustvaril nov dan: »Dragi
bratje in sestre, v teh štiridesetih dneh, ki nas vodijo k vstajenju velike noči,
lahko ponovno najdemo pogum, da potrpežljivo in v veri sprejmemo vse
težave in preizkušnje, zavedajoč se, da bo Gospod iz teme naredil nov dan. Če bomo
ostali zvesti Jezusu in mu sledili po poti križa, nam bo ponovno vrnjen svet svetlobe,
resnice in veselja: to bo nova zora, ki jo bo ustvaril sam Bog.«
Benedikt
XVI. je štiridesetdnevje pred veliko nočjo opisal kot čas notranjih sprememb. V prvih
stoletjih Cerkve je bil to čas približevanja živemu Bogu in posvetitve v veri s strani
katehumenov, torej tistih, ki so želeli postati kristjani in biti pridruženi Kristusu
in Cerkvi. Pozneje so na pot duhovne obnove bili povabljeni tudi spokorniki in nato
še vsi verniki, da bi svoje življenje vedno bolj upodobili po Kristusovem. Soudeleženost
celotne skupnosti na poti štiridesetdnevja izpostavlja pomembno razsežnost krščanske
duhovnosti in to je odrešenje vseh in ne le nekaterih, zahvaljujoč Kristusovi smrti
in vstajenju. Vsi skupaj so vedeli, da je čas pred veliko nočjo čas notranje spremembe
in kesanja; čas, ki opredeljuje naše človeško življenje in vso zgodovino kot proces
spreobrnjenja, ki se začne zdaj, da bi se srečalo z Gospodom ob koncu časov, je dejal
papež.
Čas štiridesetih dni pred veliko nočjo je Cerkev poimenovala z latinskim
izrazom ''quadragesima'', torej štiridesetdnevje. Število štirideset je namreč simbolično,
z njim pa tako Stara kot Nova zaveza predstavljata pomembne dogodke v izkušnji vere
Božjega ljudstva. »Je število, ki izraža čas pričakovanja, očiščevanja, vrnitve
h Gospodu, zavedanja, da je Bog zvest svojim obljubam,« je dejal papež in dodal,
da ne sovpada s številom dni. Prej kaže na potrpežljivo vztrajnost, na dolgo preizkušnjo,
na čas očiščevanja, da bi videli Božja dela; kaže na čas, v katerem se je treba odločiti
in prevzeti lastne odgovornosti brez nadaljnega odlašanja. »To je čas zrelih odločitev,«
je poudaril papež.
Število štirideset se pogosto pojavlja v Stari zavezi, navzoče
pa je tudi v Novi. Jezus se pred začetkom javnega delovanja umakne v puščavo za štirideset
dni, ne je in ne pije, hrani se z Božjo besedo, s katero se bori proti hudiču. Po
vstajenju štirideset dni uči svoje učence, dokler ne gre v nebo in jim pošlje Svetega
Duha. S številom štirideset je po papeževih besedah opisan duhovni okvir, ki tudi
danes ostaja veljaven. »Cilj krščanskega bogoslužja v štiridesetdnevju
je pospešiti pot duhovne obnove v luči dolge svetopisemske izkušnje,
predvsem pa naučiti se posnemati Jezusa, ki nas je v štiridesetih
dneh v puščavi, učil premagati skušnjave z Božjo besedo,« je izpostavil
sveti oče. Nadaljeval je, da je obdobje štiridesetih let hoje Izraela skozi puščavo
bilo zaznamovano s protislovnimi držami in dogodki. Bil je to čas posebne Božje bližine,
čas prve ljubezni ter čas skušnjav in vrnitev k poganstvu. To protislovje ponovno
najdemo tudi pri Jezusu, a seveda brez sledi greha. Po krstu v Jordanu, med katerim
sprejme usodo Božjega služabnika, se odpove samemu sebi in se postavi med grešnike,
da bi nase vzel grehe sveta, se Jezus napoti v puščavo, da bi štirideset dni bil v
globoki povezanosti z Očetom ter tako ponovi zgodovino Izraela. Ta dinamika je po
papeževih besedah stalna v zemeljskem življenju Jezusa, ki vedno išče trenutke samote,
da bi molil Očeta in z njim ostal v tesnem občestvu ter se nato vrnil med ljudi. »V
teh trenutkih ''puščave'' in posebnega srečanja z Očetom je Jezus izpostavljen
nevarnosti in napaden s skušnjavami in zapeljevanjem hudobca, ki mu predlaga drugo
mesijansko pot, daleč od Božjega načrta, kajti gre preko moči,
uspeha in oblasti in ne preko popolne podaritve na križu,« je zatrdil papež.
S
protislovjem je zaznamovan tudi položaj Cerkve, ki hodi skozi ''puščavo'' sveta in
zgodovine. V tej puščavi imamo verniki priložnost za globoko doživetje Boga, kar krepi
duha, potrjuje vero, hrani upanje, poživlja ljubezen. Gre za izkušnjo, ki iz nas dela
udeležence v Kristusovi zmagi nad grehom in smrtjo preko žrtve ljubezni na križu.
A ''puščava'' je tudi negativni vidik stvarnosti, ki nas obkroža: suhota, revščina
besed in vrednot, sekularizem in materialistična kultura, ki osebo zapirajo v posvetnost
in jo ločujejo od presežnega. Kljub temu se tudi za Cerkev danes lahko čas puščave
spremeni v čas milosti, kajti imamo gotovost, da Bog lahko naredi, da tudi iz najtrše
skale priteče živa voda, ki odžeja in okrepi, je še dejal papež.
Audio:
Splošne avdience
s svetim očetom so se danes med drugim udeležili tudi verniki osebnega ordinariata
Naše Gospe iz Walsinghama v Združenem kraljestvu. Ordinariat je januarja 2011 bil
ustanovljen za anglikanske pastirje in vernike, ki so hoteli vstopiti v polno in vidno
občestvo s katoliško Cerkvijo. Papež je med pozdravi namenil besede tudi članom organizacijskega
odbora za svetovno mladinsko prvenstvo v alpskem smučanju, ki bo od 29. februarja
do 9. marca potekalo v Italiji. Ti so papežu poklonili zlato medaljo, posebej narejeno
za Benedikta XVI.