Papež med današnjo sveto mašo v baziliki sv. Sabine spregovoril o znamenju pepela
RIM (sreda, 22. februar 2012, RV) – Pepel je materialno znamenje, sestavni
del narave, ki pa pri liturgiji postane svet simbol. Tako je dejal papež Benedikt
XVI. danes popoldne, ko je vodil sveto mašo s pepelničnim obredom v baziliki svete
Sabine v Rimu. Kot vsako leto je namreč na praznik pepelnice obiskal cerkev svetega
Anzelma, kjer so skupaj z nekaterimi kardinali, škofi in benediktinskimi ter dominikanskimi
menihi molili. Nato pa so v procesiji odšli v bližnjo baziliko.
V homiliji
je papež spregovoril o liturgičnem znamenju pepela. Pepel ni zakramentalno znamenje,
a je vseeno vedno povezano z molitvijo in posvečevanjem kristjanov. Besede, ki spremljajo
pepelnični obred, so vzete iz 1. Mojzesove knjige: »Pomni, človek, da si prah in
da se v prah povrneš.« (1 Mz 3,19) Te besede zaključujejo sodbo, ki jo je izrekel
Bog po izvirnem grehu. Sveti oče je opozoril, da je Bog izrekel prekletstvo nad kačo,
ne pa tudi neposredno nad človekom, temveč le nad zemljo, iz katere je bil človek
vzet. Znamenje pepela nas torej spominja na stvarjenje, pri katerem je človek postal
edinstvena združitev materije in Božjega diha.
V 1. Mojzesovi knjigi se pomen
simbola zemeljskega prahu spreminja. Pred prvim grehom je zemlja nekaj povsem pozitivnega.
Iz nje se vzdiguje vlaga, ki namaka polje, kjer Bog nato daje, da iz zemlje požene
»vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed« (1 Mz 2,9). Po grehu
in prekletstvu pa zemlja rodi trnje in osat. Človeku bo dajala sadove le v zameno
za njegov trud in pot njegovega obraza. Zemeljski prah torej ne spominja več na stvariteljsko
dejanje Boga, odprtega za življenje, ampak postane znamenje neizprosne usode smrti,
je dejal papež.
Vendar pa ima prekletstvo zemlje za človeka tudi »zdravilno
vlogo«, kot je v eni svojih pridig dejal sv. Janez Zlatousti. Zaradi »upiranja«
zemlje se človek namreč uči ostajati v svojih mejah in spoznavati lastno naravo. »To
pomeni, da je Božji namen, ki je vedno dobrotljiv, globlji od njegovega lastnega prekletstva.«
Znotraj kazni, znotraj prekletstva zemlje, torej ostaja dober namen, ki prihaja od
Boga. Ko človeku reče, da je prah in da se v prah povrne, poleg pravične kazni s tem
oznani tudi pot odrešenja, ki vodi prav preko zemlje.
Besede iz 1. Mojzesove
knjige, ki jih povzema liturgija na pepelnično sredo, morajo biti torej razumljene
v tem odrešenjskem pogledu. Gre za »vabilo h kesanju, ponižnosti, zavedanju lastne
smrtnosti«, hkrati pa naj zaradi tega ne bi obupali, temveč naj bi prav v tem
sprejeli »nepojmljivo bližino Boga«. On namreč onstran smrti odpre prehod v
vstajenje, v ponovno najdeni raj. »Isti Bog, ki je prastarše izgnal iz Edena, je
na zemljo, ki jo je opustošil greh, poslal svojega Sina in mu ni prizanesel, da bi
se mi, izgubljeni sinovi, skesani in odrešeni zaradi njegovega usmiljenja, lahko ponovno
vrnili v našo resnično domovino.«