Benedikt XVI. o sv. Petru Damianiju - služabniku služabnikov Kristusovega križa
VATIKAN (torek, 21. februar 2012, RV) – Menih, ljubitelj samote in neustrašen
človek Cerkve: s temi besedami je papež Benedikt XVI. opredelil sv. Petra Damianija,
katerega god praznujemo na današnji dan. Temu škofu in cerkvenemu učitelju iz 11.
stoletja je sveti oče posvetil eno izmed svojih sredinih splošnih avdienc septembra
leta 2009.
Peter se je rodil v Raveni leta 1007 v revni družini. Kmalu je ostal
sirota. Zanj sta skrbela starejša sestra in brat Damijan, po katerem so svetnika kasneje
tudi poimenovali Peter od Damijana oz. Peter Damiani. Že v otroštvu se je srečal s
pomanjkanjem in trpljenjem. Pri komaj 25-ih letih pa je že poučeval v Parmi. Predvsem
se je odlikoval na področju prava, zaslovel pa je tudi kot izvrsten pisec in eden
najboljših latinistov svojega časa.
Imel je izreden čut za lepo, je o njem
dejal Benedikt XVI. In le-ta ga je pogosto »ponesel v pesniško kontemplacijo sveta«.
Peter Damiani je svet dojemal »kot neizčrpno panoramo simbolov, iz katere
je mogoče razlagati notranje življenje in božansko ter nadnaravno resničnost«.
Zato se je tudi postopoma ločil od sveta in minljivih reči ter se umaknil v samostan
Fonte Avellana, ki je bil slaven po svoji strogosti. Ta samostan je bil posvečen sv.
Križu. In prav križ je postal »tista krščanska skrivnost, ki je bolj kot
katerakoli druga prevzela Petra Damianija«. Zapisal je, da »ne ljubi Kristusa,
kdor ne ljubi njegovega križa«. Samega sebe pa je opredelil kot »služabnika
služabnikov Kristusovega križa«. Sveti oče je vernike zato povabil, da bi po svetnikovem
zgledu »vedno gledali na križ kot na najvišje dejanje Božje ljubezni do
človeka, saj nam je podaril odrešenje«.
Peter Damiani se je povsem posvetil
samotarskemu življenju. Poudarjal je pomen molitve, posta, velikodušne bratske ljubezni,
pokorščine in premišljevanja Svetega pisma. Puščavniško celico je označeval kot »govorilnico,
kjer se Bog pogovarja z ljudmi«. In tudi to je po papeževih besedah pomembno za
vse vernike današnjega časa: potrebno je »znati ustvariti tišino v sebi, da bi
prisluhnili Božjemu glasu, iskati 'govorilnico', kjer z nami govori Bog«.
V
svojem bistvu je bil torej človek molitve, premišljevanja, kontemplacije. Hkrati pa
je bil tudi izvrsten teolog. Poudarjal je pomen razmišljanja o podobi Kristusa. Le-ta
mora biti na vsak način v središču menihovega življenja. »Kristusa naj slišijo
z našega jezika, Kristusa naj vidijo v našem življenju, naj ga zaznavajo v našem srcu,«
tako je zapisal Peter Damiani. »Tesna povezava s Kristusom pa ni stvar samo
menihov, ampak vseh krščenih.« Ne bi se smeli pustiti posrkati dejavnostim, problemom
in skrbem vsakdanjika, da ne bi ob tem pozabili, da mora biti Jezus zares v središču
našega življenja. »Občestvo z Jezusom namreč ustvarja edinost ljubezni med
kristjani.« Današnji svetnik je razvil globoko teologijo Cerkve kot občestva.
Zedinja jo »silna vez ljubezni«. In kakor je »Cerkev ena v mnogih udih,
tako je tudi mistično vsa in celovita v vsakem posameznem udu«. To je pomembno,
je poudaril papež Benedikt XVI.: »Ne samo, da je zedinjena celotna vesoljna
Cerkev, ampak mora biti v vsakem od nas navzoča Cerkev v svoji celovitosti.«
Vendar
pa idealna podoba svete Cerkve, kot je dobro vedel tudi Peter Damiani sam, ni ustrezala
resničnosti njegovega časa. Ni se bal razkrinkavati pokvarjenosti in pomanjkljivosti.
Zato je z veliko bolečino in žalostjo zapustil samostan in sprejel imenovanje za ostijskega
škofa. Tako je vstopil v polno sodelovanje s papežem v nelahkem procesu cerkvene reforme.
Doumel je, da se mora odreči lepoti kontemplacije, da bi ponudil svojo pomoč za prenovo
Cerkve.
Po besedah svetega očeta »ni običajno, da se najdejo tako ostroumna
in živa teološka ter duhovna dela, kakor so tista, ki jih je napisal
puščavnik iz Fonte Avellane«. Peter Damiani je bil »z vsem svojim bitjem menih,
držal se je strogosti, ki bi se danes zdele pretirane. Toda na ta način je
iz meniškega življenja naredil zgovorno pričevanje o Božjem prvenstvu in spodbudo
vsem, da se napotijo proti svetosti, potem ko se odpovejo vsakemu kompromisu z zlom.
S sijajno doslednostjo in veliko strogostjo se je podaril za obnovo Cerkve
svojega časa. Vse svoje duhovne in telesne moči je podaril Kristusu in Cerkvi; sam
pa je ostal, kakor se je rad predstavljal: 'Petrus ultimus monachorum servus'
- Peter, zadnji služabnik menihov.«