VATIKAN (nedelja, 19. fabruar 2012, RV) –»Za Cerkev v Evropi je srečanje
s Cerkvijo v Afriki vedno trenutek milosti in razlog upanja in veselja, s katerima
afriške cerkvene skupnosti živijo in sporočajo vero. Po drugi strani pa je
lepo videti, kako je Cerkev v Afriki, čeprav živi med mnogimi težavami
in potrebuje mir in spravo, pripravljena deliti svojo vero.« Tako je dejal papež
na srečanju z afriškimi in evropskimi škofi, ki so se minuli teden udeležili simpozija
o evangelizaciji v Evropi in Afriki.
Cerkev je živa in se ne boji opravljati
svojega evangelizacijskega poslanstva Govoreč o težavah, s katerimi se spoprijemata
tako Cerkev v Afriki kot v Evropi, je sveti oče dejal, da problemi ne manjkajo, a
da so po drugi strani tudi dokaz, da je Cerkev živa, da raste in da se ne boji opravljati
svojega evangelizacijskega poslanstva. »Zato potrebuje molitev in zavzetost vseh
vernikov.Evangelizacija je namreč sestavni del poklica vseh krščenih, in to
je poklicanost k svetosti. Kristjani, ki imajo živo vero in so odprti za delovanje
Svetega Duha morajo z besedo in življenjem postati pričevalci Kristusovega evangelija.
Pastirjem pa je zaupana posebna odgovornost,« pri čemer je papež izpostavil osebno
svetost vsakega škofa. Med drugim je poudaril pomen skrbi za mlade: »Evropa in
Afrika potrebujeta velikodušne mlade, ki znajo prevzeti odgovornost za svojo prihodnost,«
je dejal in dodal, da se morajo vse ustanove dobro zavedati, da se v teh mladih hrani
prihodnost in da je pomembno storiti vse, kar je mogoče, da njihova pot ne bo zaznamovana
z negotovostjo in temo.
Moliti tudi za tiste, ki nam delajo krivico in povzročajo
trpljenje V Getsemaniju, ko je Jezusa obšel smrtni boj in je goreče molil ter
se zavedal, da bo »izročen v človeške roke« (Lk 9,44), je njegov pot postal
»kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo« (Lk 22,44). A njegovo srce je bilo
popolnoma pokorno Očetovi volji in zato je prišel »angel iz nebes in ga krepčal«
(Lk 22,43). Sedaj, v zadnjih trenutkih, se Jezus obrne na Očeta in pove, čigave so
roke, v katere izroča vse svoje življenje, je dejal papež med sredino splošno avdienco,
ko je spregovoril o Jezusovi molitvi tik pred smrtjo: Oče, v tvoje roke izročam
svojega duha.»Jezus se je pustil izročiti v človeške roke, a v roke
nebeškega Očeta polaga svojega duha,« so bile papeževe besede. Na ta način
je vse izpolnjeno. Največje dejanje ljubezni je izvršeno do konca, do skrajne meje
in onkraj meje. »Dragi bratje in sestre,« je povabil papež, »Jezusove besede,
izrečene na križu v zadnjih trenutkih njegovega zemeljskega življenja, dajejo
zahtevne smernice za našo molitev, a jo obenem odpirajo za vedro zaupanje in trdno
upanje. Jezus, ki Očeta prosi odpuščanja za tiste, ki ga križajo, nas vabi
k težkemu dejanju molitve tudi za tiste, ki nam delajo krivico in nam škodujejo, da
bi jim vedno znali odpuščati in bi Božja luč razsvetlila njihova
srca. Vabi nas, da v svoji molitvi živimo isto držo usmiljenja in ljubezni, ki jo
ima Bog do nas. Obenem nam Jezus, ki se v zadnjem trenutku pred smrtjo popolnoma izroči
v roke Boga Očeta, govori o gotovosti, da ne glede na to, kako težke so preizkušnje,
kako velike so težave in kako naporno je trpljenje, nikoli ne pademo iz Očetovih rok;
tistih rok, ki so nas ustvarile, ki nas podpirajo in nas spremljajo na naši poti življenja,
kajti vodi jih neskončna in zvesta ljubezen,« je izpostavil papež.
Ne
prilagajajte se temu svetu »Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se
tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog,
kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« O teh besedah sv. Pavla, zapisanih
v Pismu Rimljanom, je Benedikt XVI. spregovoril gojencem papeškega bogoslovnega semenišča
v Rimu, ki ga je obiskal minuli teden. »Ne prilagajajte se temu svetu. To ne pomeni,
da želimo pobegniti iz sveta, da nas svet ne zanima. Nasprotno, želimo se preobraziti
in se pustiti preobraziti, ter na ta način preobraziti svet,« je dejal
papež. Opozoril je, da ima beseda 'svet' v Novi zavezi dva pomena. Prvi je svet, ki
je Božje stvarstvo, ki ga Bog ljubi in želi dati samega sebe, da bi le-ta resnično
postal odgovor na njegovo ljubezen. Drugi pomen pa je svet, ki je v oblasti zla, ki
odseva izvirni greh. Moč zla po papeževih besedah danes vidimo predvsem v dveh silah.
To sta moč financ in moč medijev. Sami po sebi sta obe dobri in koristni, hkrati pa
tudi zlahka zlorabljeni. Svet financ lahko začne gospodovati nad človekom. Predvsem
ko ne predstavlja več le orodja, ki služi za dobro v življenju človeka, ampak ga začne
zatirati. Moč medijev pa je povezana z javnim mnenjem. Res je, da moramo poznati resničnost
sveta, toda lahko se zgodi, da več kot dejanska resničnost, šteje tisto, kar je bilo
izrečeno in kar je lahko le zunanjost. Temu se kristjani ne smemo podrediti. Samo
iskanje resnice nam da pravo svobodo, osvoboditev od potrebe, da bi ugajali, govorili
kot govorijo množice. Le na ta način se lahko pokaže resnični svet, ki je Božje stvarstvo.
Sveti Pavel govori tudi o preobražanju in obnavljanju, je nadaljeval papež: »Preobražanje
se začne z obnovo uma.« Ta obnova, ki je vsakodnevna naloga, pomeni resnično pustiti
se razsvetliti resnici, ki nam govori preko Božje besede. Tako se lahko na koncu naučimo
tudi novega načina razmišljanja, pokornega le tej resnici, ki prebiva globoko v notranjosti
in nam je ponovno podarjena pri krstu. Razpoznavanja Božje volje se po papeževih besedah
»lahko naučimo le po poti pokorščine, ponižnosti, z Božjo besedo, s Cerkvijo,
zakramenti, s premišljevanjem Svetega pisma«. In spoznavati ter razpoznavati,
kaj je Božja volja, kaj je dobro, njemu všečno in popolno, to je za naše življenje
temeljnega pomena.