2012-02-19 15:50:02

S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden


VATIKAN (nedelja, 19. fabruar 2012, RV) –»Za Cerkev v Evropi je srečanje s Cerkvijo v Afriki vedno trenutek milosti in razlog upanja in veselja, s katerima afriške cerkvene skupnosti živijo in sporočajo vero. Po drugi strani pa je lepo videti, kako je Cerkev v Afriki, čeprav živi med mnogimi težavami in potrebuje mir in spravo, pripravljena deliti svojo vero.« Tako je dejal papež na srečanju z afriškimi in evropskimi škofi, ki so se minuli teden udeležili simpozija o evangelizaciji v Evropi in Afriki.

Cerkev je živa in se ne boji opravljati svojega evangelizacijskega poslanstva
Govoreč o težavah, s katerimi se spoprijemata tako Cerkev v Afriki kot v Evropi, je sveti oče dejal, da problemi ne manjkajo, a da so po drugi strani tudi dokaz, da je Cerkev živa, da raste in da se ne boji opravljati svojega evangelizacijskega poslanstva. »Zato potrebuje molitev in zavzetost vseh vernikov. Evangelizacija je namreč sestavni del poklica vseh krščenih, in to je poklicanost k svetosti. Kristjani, ki imajo živo vero in so odprti za delovanje Svetega Duha morajo z besedo in življenjem postati pričevalci Kristusovega evangelija. Pastirjem pa je zaupana posebna odgovornost,« pri čemer je papež izpostavil osebno svetost vsakega škofa. Med drugim je poudaril pomen skrbi za mlade: »Evropa in Afrika potrebujeta velikodušne mlade, ki znajo prevzeti odgovornost za svojo prihodnost,« je dejal in dodal, da se morajo vse ustanove dobro zavedati, da se v teh mladih hrani prihodnost in da je pomembno storiti vse, kar je mogoče, da njihova pot ne bo zaznamovana z negotovostjo in temo.

Moliti tudi za tiste, ki nam delajo krivico in povzročajo trpljenje
V Getsemaniju, ko je Jezusa obšel smrtni boj in je goreče molil ter se zavedal, da bo »izročen v človeške roke« (Lk 9,44), je njegov pot postal »kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo« (Lk 22,44). A njegovo srce je bilo popolnoma pokorno Očetovi volji in zato je prišel »angel iz nebes in ga krepčal« (Lk 22,43). Sedaj, v zadnjih trenutkih, se Jezus obrne na Očeta in pove, čigave so roke, v katere izroča vse svoje življenje, je dejal papež med sredino splošno avdienco, ko je spregovoril o Jezusovi molitvi tik pred smrtjo: Oče, v tvoje roke izročam svojega duha. »Jezus se je pustil izročiti v človeške roke, a v roke nebeškega Očeta polaga svojega duha,« so bile papeževe besede. Na ta način je vse izpolnjeno. Največje dejanje ljubezni je izvršeno do konca, do skrajne meje in onkraj meje. »Dragi bratje in sestre,« je povabil papež, »Jezusove besede, izrečene na križu v zadnjih trenutkih njegovega zemeljskega življenja, dajejo zahtevne smernice za našo molitev, a jo obenem odpirajo za vedro zaupanje in trdno upanje. Jezus, ki Očeta prosi odpuščanja za tiste, ki ga križajo, nas vabi k težkemu dejanju molitve tudi za tiste, ki nam delajo krivico in nam škodujejo, da bi jim vedno znali odpuščati in bi Božja luč razsvetlila njihova srca. Vabi nas, da v svoji molitvi živimo isto držo usmiljenja in ljubezni, ki jo ima Bog do nas. Obenem nam Jezus, ki se v zadnjem trenutku pred smrtjo popolnoma izroči v roke Boga Očeta, govori o gotovosti, da ne glede na to, kako težke so preizkušnje, kako velike so težave in kako naporno je trpljenje, nikoli ne pademo iz Očetovih rok; tistih rok, ki so nas ustvarile, ki nas podpirajo in nas spremljajo na naši poti življenja, kajti vodi jih neskončna in zvesta ljubezen,« je izpostavil papež.

Ne prilagajajte se temu svetu
»Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« O teh besedah sv. Pavla, zapisanih v Pismu Rimljanom, je Benedikt XVI. spregovoril gojencem papeškega bogoslovnega semenišča v Rimu, ki ga je obiskal minuli teden. »Ne prilagajajte se temu svetu. To ne pomeni, da želimo pobegniti iz sveta, da nas svet ne zanima. Nasprotno, želimo se preobraziti in se pustiti preobraziti, ter na ta način preobraziti svet je dejal papež. Opozoril je, da ima beseda 'svet' v Novi zavezi dva pomena. Prvi je svet, ki je Božje stvarstvo, ki ga Bog ljubi in želi dati samega sebe, da bi le-ta resnično postal odgovor na njegovo ljubezen. Drugi pomen pa je svet, ki je v oblasti zla, ki odseva izvirni greh. Moč zla po papeževih besedah danes vidimo predvsem v dveh silah. To sta moč financ in moč medijev. Sami po sebi sta obe dobri in koristni, hkrati pa tudi zlahka zlorabljeni. Svet financ lahko začne gospodovati nad človekom. Predvsem ko ne predstavlja več le orodja, ki služi za dobro v življenju človeka, ampak ga začne zatirati. Moč medijev pa je povezana z javnim mnenjem. Res je, da moramo poznati resničnost sveta, toda lahko se zgodi, da več kot dejanska resničnost, šteje tisto, kar je bilo izrečeno in kar je lahko le zunanjost. Temu se kristjani ne smemo podrediti. Samo iskanje resnice nam da pravo svobodo, osvoboditev od potrebe, da bi ugajali, govorili kot govorijo množice. Le na ta način se lahko pokaže resnični svet, ki je Božje stvarstvo. Sveti Pavel govori tudi o preobražanju in obnavljanju, je nadaljeval papež: »Preobražanje se začne z obnovo uma.« Ta obnova, ki je vsakodnevna naloga, pomeni resnično pustiti se razsvetliti resnici, ki nam govori preko Božje besede. Tako se lahko na koncu naučimo tudi novega načina razmišljanja, pokornega le tej resnici, ki prebiva globoko v notranjosti in nam je ponovno podarjena pri krstu. Razpoznavanja Božje volje se po papeževih besedah »lahko naučimo le po poti pokorščine, ponižnosti, z Božjo besedo, s Cerkvijo, zakramenti, s premišljevanjem Svetega pisma«. In spoznavati ter razpoznavati, kaj je Božja volja, kaj je dobro, njemu všečno in popolno, to je za naše življenje temeljnega pomena.

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.