Papež Benedikt XVI. med sveto evharistijo z novimi kardinali: 'Imeti prvenstvo
v ljubezni' pomeni pritegniti ljudi v evharistični objem, v Kristusov objem
VATIKAN (nedelja, 19. februar 2012, RV) – »Sedež sv. Petra, lahko
rečemo, je prestol resnice, ki izvira iz poslanstva, ki ga je Kristus podelil Petru
po izpovedi v Cezareji Filipovi. Ob učiteljskem sedežu pa se tudi spomnimo na Gospodove
besede Petru v dvorani zadnje večerje: 'Jaz pa sem molil zate, da tvoja vera
ne opeša. Ko boš po vsem tem prišel k sebi, opogumi svoje brate'.« S temi besedami
je papež Benedikt XVI. danes, na praznik Sedeža svetega apostola Petra v istoimenski
baziliki med homilijo orisal pomen praznika, ki so ga v Vatikanu praznovali danes,
ker po datumu pride na pepelnično sredo.
Na začetku homilije je sveti oče izrazil
veselje, da so se se zbrali okoli Gospodovega oltarja skupaj z novimi kardinali, ki
jih je včeraj pridružil kardinalskemu zboru ter posebej njim namenil besede apostola
Petra, »ki opominja starešine Cerkve, naj bodo goreči in skrbni pastirji
Kristusove črede (prim. 1Pt 5,1-2). Novo dostojanstvo, ki vam je bilo podeljeno,
želi pokazati, koliko je cenjeno vaše zvesto delo v Gospodovem vinogradu, izkazati
čast skupnostim in narodom iz katerih prihajate, saj ste njihovi vredni cerkveni predstavniki,
vam podeliti nove, še pomembnejše cerkvene odgovornosti ter končno od vas zahteva,
še večjo razpoložljivost za Kristusa in celotno krščansko skupnost.«
V
nadaljevanju homilije je sveti oče razložil globlji pomen umentiških elementov oltarja
sedeža sv. Petra genialnega umetnika Berninija v Vatikanski baziliki. Dejal je: »Ko
prehodite veličastno osrednjo ladjo ter prečkate prečno ladjo pridete do apside, kjer
se pojavi pred vami ogromen bronast prestol. Zdi se, da lebdi, a ga v resnici podpirajo
štirje kipi velikih cerkvenih očetov vzhoda in zahoda. Nad prestolom v ovalnem oknu,
obkroženim z veličastnim sprevodom angelov, pa blesti slava Svetega Duha.«
Papež
je najprej predstavil pomen okna v apsidi. Ta »odpre Cerkev navzven, k celotnemu
stvarstvu, medtem ko podoba goloba, ki ponazarja Svetega Duha kaže na Boga, kot izvira
svetlobe. Omeniti pa moramo še drug vidik. Cerkev je namreč kot okno, kraj, v katerem
nam Bog postaja bližnji, se sreča z našim svetom. Cerkev ni sama sebi namen, niti
ni cilj, temveč mora napotiti onkraj sebe, v višave, nad nas. Cerkev je resnično to,
kar je, ko pusti v sebi odsevati Drugega (z veliko začetnico), od katerega pravzaprav
izhaja in h kateremu vodi. Cerkev je kraj, kjer Bog 'prihaja' k nam in kjer mi začnemo
potovati k Njemu. Njena naloga je odpirati svet, ki se hoče zapreti vase, onkraj
samega sebe ter mu prinesti svetlobo, ki prihaja od zgoraj, brez katere bi
svet postal neprikladen za bivanje.«
Potem ko je sveti oče podal evangeljski
izvor sedeža sv. Petra, je navedel še slaven izraz sv. Ignacija Antiohijskega, ki
v svojem pismu Rimljanom imenuje Cerkev v Rimu, 'kot tisto, ki ima prvenstvo v
ljubezni' (Inscr.: PG 5, 801). »Dejansko je prvestvo v veri neločljivo
povezano s prvenstvom v ljubezni. Vera brez ljubezni ne bi bila več pristna krščanska
vera. Toda besede sv. Ignacija imajo še drug zelo konkreten pomen. Izraz 'caritas'
(ljubezen), je prvotna Cerkev uporabljala za evharistijo. Evharistija je namreč
Sacramentum caritatis Christi (zakrament Kristusove ljubezni) po katerem nas pritegne
k sebi, kakor je to storil s križa (prim Jn 12,32). Zato 'imeti prvenstvo v ljubezni'
pomeni pritegniti ljudi v evharistični objem, v Kristusov objem, ki preraste vsako
oviro ali tujost ter ustvrja iz številnih različnosti občestvo. Petrinska služba je
torej prvenstvo v ljubezni v evharističnem pomenu, torej skrb za vesoljno občestvo
Cerkve v Kristusu. Evharistija pa je pri tem način in merilo tega občestva ter zagotovilo,
da ostane zvesto kriteriju izročila vere.«
Papež je na koncu razložil
pomen štirih kipov cekvenih očetov, ki držijo sedež sv. Petra. »Dva učitelja
z vzhoda, sv. Janez Krizostom ter sv. Atanazij skupaj z dvema latinskima, sv. Ambrožem
ter sv. Avguštinom, predstavljajo popolnost izročila ter s tem bogasto izražanja prave
vere edine Cerkve. Ta del oltarja nam torej pove, da ljubezen temelji na veri. Ljubezen
se namreč razblini, če človek ne zaupa več v Boga in mu ni poslušen. Vse v Cerkvi
temelji na veri: zakramenti, bogoslužje, evangelizacija, dobrodelnost. Tudi pravo
in oblast v Cerkvi sta utemeljena na veri. Cerkev se ne določa sama, si ne daje sama
lastnega sistema, temveč ga prijema iz Božje Besede, ki jo v veri posluša, jo skuša
razumeti ter živeti. Cerkveni očetje pa v cerkveni skupnosti jamčijo za zvestobo
Svetemu Pismu. Oni so namreč preskrbeli zaupanja vredno in trdno razlago, ki je skupaj
s sedežem sv. Petra sposobna oblikovati trdno in enotno tvorbo. Sveto pismo, ki ga
z oblastjo razlaga cerkveno učiteljstvo v luči cerkvenih očetov, razsvetljuje pot
Cerkve skozi čas ter ji zagotavlja trden temelj sredi zgodovinskih sprememb.«