VATIKAN (petek, 17. februar 2012, RV) – Direktor Radia Vatikan p. Federico
Lombardi tokratno oddajo Octava dies namenja tragičnemu dogodku v Hondurasu. V požaru,
ki je izbruhnil v zaporu blizu prestolnice Tegucigalpa, je namreč umrlo več kot tristo
zapornikov, ki se niso mogli rešiti iz zaklenjenih celic.
Ta teden je do
nas prišla novica, ki do kraja izzove našo zmožnost sočutja. Gre za
požar v zaporu Comayagua v Hondurasu, v katerem je več kot tristo zapornikov
izgubilo življenje, ko so se – ujeti v celicah – zadušili in zogleneli. To je
strašen dogodek; je pravo mučenje. Šlo je za več kot tretjino
zapornikov v prenatrpanem zaporu, kot je to značilno predvsem za zapore v revnejših
državah, a tudi drugod. Ni se zgodilo prvič. Podobnih tragedij se spomnimo
tudi iz preteklih let. In niso redke. Prav tako v Hondurasu je več kot sto
ljudi izgubilo življenje v San Pedru di Suli leta 2004. Naštejemo lahko še Čile, Alžirijo,
Dominikansko republiko, Brazilijo, Saudsko Arabijo, Maroko, El Salvador, Tunizijo,
Argentino, Mehiko. Če pride do požara v zaporu, skoraj vedno pride tudi do pokola.
Bodimo
pozorni. Dejstvo, da je oseba naredila nekaj narobe, ji ne odvzame njenega dostojanstva
in ne upraviči surovega in nasilnega okolja, ki ponižuje ne le zapornike, ampak
pogosto tudi tiste, ki morajo za njih skrbeti. Tako postane skoraj nemogoča
ponovna vključitev v družbeno življenje.
Dokument afriške sinode, ki
ga je pripravil papež, izpostavlja strašne razmere v afriških zaporih. Obiski papežev
v rimskih zaporih, med njimi tudi obisk zapora Rebibbia pred dvema mesecema,
so vedno razširili pogled na razmere in velike probleme zapornikov po vsem svetu ter
spomnili, da je njihov status pomembno merilo civiliziranosti različnih držav. Evangelij
nas ne opominja zaman, da bo tudi to eden od kriterijev Božje sodbe: V
ječi sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in niste prišli k meni.
Izmaličeni mrtvi v Comayagui so v resnici imeli Kristusov obraz.