Papež med splošno avdienco o treh Jezusovih molitvah na križu: Tudi v preizkušnjah
smo v Očetovih rokah
VATIKAN (sreda, 15. februar 2012, RV) – Benedikt XVI. je med današnjo splošno
avdienco nadaljeval s sklopom katehez o Jezusovi molitvi. V tokratni je osvetlil tri
Jezusove molitve, izgovorjene na križu tik pred smrtjo. V prvi molitvi Jezus prosi
Očeta odpuščanja za svoje krvnike, v drugi enemu od razbojnikov obljubi, da bo z njim
v raju, v tretji molitvi pa Jezus svojega duha izroči v Očetove roke. Papež je dejal,
da Jezusove besede, izrečene na križu v zadnjih trenutkih njegovega zemeljskega življenja,
dajejo zahtevne smernice za našo molitev, a jo obenem odpirajo za vedro zaupanje in
trdno upanje.
Prvo molitev Jezus izgovori takoj zatem, ko ga pribijejo na
križ. Sveti Luka piše: »In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam
križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus
je govoril: ''Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.'' Ko so si delili njegova
oblačila, so zanje žrebali« (Lk 23,33-34). V tej molitvi Jezus Očeta prosi za
svoje krvnike in tako sam izpolni to, kar je učil svoje učence v govoru na gori, naj
namreč ljubijo svoje sovražnike in delajo dobro tistim, ki jih sovražijo (Lk 6,27).
Sedaj Jezus s križa ne le odpušča, ampak pri Očetu posreduje v korist teh, ki ga križajo.
Posnemanje te Jezusove drže najdemo v pripovedi o kamenjanju prvega mučeneca, sv.
Štefana, ko je ta tik pred smrtjo »pokleknil in zaklical z močnim glasom: ''Gospod,
ne prištevaj jim tega greha!'' Ko je to rekel, je zaspal« (Apd 7,60). Primerjava
med Jezusovo in Štefanovo molitvijo za odpuščanje je po papeževih besedah pomembna.
Sv. Štefan se obrne na Kristusa Vstalega in prosi, naj se uboj njega storilcem ne
prišteva kot greh. Jezus na križu pa se obrne na Očeta in ne prosi le odpuščanja za
te, ki ga križajo, ampak ponuja tudi razumevanje dogodkov. Po njegovih besedah namreč
ljudje, ki ga križajo, »ne vedo, kaj delajo«. Nevednost je torej povod za prošnjo
odpuščanja, kajti ta nevednost pušča odprta vrata za spreobrnjenje, kot se to nato
pripeti stotniku, ki ob Jezusovi smrti izgovori besede: »Zares, ta človek
je bil pravičen« (Lk 23,47), bil je Božji Sin.
Druga Jezusova molitev na
križu, ki nam prinaša upanje, je odgovor na molitev enega od hudodelcev, križanih
skupaj z Jezusom. Dobri razbojnik pred Jezusom vstopi vase in se pokesa. Zave se,
da se nahaja pred Božjim Sinom in ga prosi: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje
kraljestvo!« (Lk 23,42). Jezusov odgovor gre onkraj prošnje: »Resnično, povem
ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,42). »Jezus se zaveda, da vstopa neposredno
v občestvo z Očetom in da človeku odpira pot v Božji raj,« je dejal Benedikt XVI.
Jezus tako daje »trdno upanje, da se nas Božja dobrota lahko dotakne tudi v zadnjem
trenutku življenja in da iskrena molitev, kljub zgrešenemu življenju, naleti na odprte
roke dobrega Očeta, ki čaka na otrokovo vrnitev«.
O zadnji molitvi umirajočega
Jezusa, evangelist Luka takole pripoveduje: »Bilo je že okrog šeste ure, ko se
je stemnilo po vsej deželi do devete ure, ker sonce ni dajalo svetlobe. Zagrinjalo
v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: ''Oče,
v tvoje roke izročam svojega duha.'' In ko je to rekel, je izdihnil« (Lk
23,44-46). Luka govori o dveh znamenjih, je nadaljeval papež. Nebo izgubi svojo svetlobo
in zemlja se pogreza v temo, medtem ko se v temlju, kraju Božje prisotnosti, pretrga
zagrinjalo, ki varuje svetišče. »Jezusova smrt,« je izpostavil papež, »je
jasno označena kot kozmični in bogoslužni dogodek.« Zaznamuje začetek novega bogočastja,
in sicer v temlju, ki ga niso zgradili ljudje, kajti ta tempelj je Telo samega Jezusa,
mrtvega in vstalega, ki zbira narode in jih povezuja v zakrament njegovega Telesa
in Krvi. Jezusova molitev »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« je močan
krik skrajne in popolne izročitve Bogu. Ta molitev, ki so besede vzete iz Psalma 31,
je izraz Jezusovega popolnega zavedanja, da ni zapuščen in da popolnoma zaupa v Božjo
ljubezen. »Jezusova molitev pred smrtjo je pretresljiva, kot je to za vsakega človeka,
a je obenem tudi prežeta z globokim mirom, ki se rojeva iz zaupanja v Očeta in iz
pripravljenosti do popolne izročitve njemu,« je dejal papež. V Getsemaniju, ko
je Jezusa obšel smrtni boj in je goreče molil ter se zavedal, da bo »izročen
v človeške roke« (Lk 9,44), je njegov pot postal »kakor kaplje krvi,
ki padajo na zemljo« (Lk 22,44). A srce je bilo popolnoma pokorno Očetovi volji
in zato je prišel »angel iz nebes in ga krepčal« (Lk 22,43). Sedaj,
v zadnjih trenutkih, se Jezus obrne na Očeta in pove, čigave so roke, v katere izroča
vse svoje življenje. »Jezus se je pustil izročiti v človeške roke, a v roke nebeškega
Očeta polaga svojega duha,« je zatrdil Benedikt XVI. Na ta način je vse izpolnjeno.
Največje dejanje ljubezni je izvršeno do konca, do skrajne meje in onkraj meje.
Papež
je katehezo zaključil z besedami, da čeprav so Jezusove besede na križu zahtevne smernice
za našo molitev, jo obenem odpirajo za zaupanje in upanje. Jezus, ki Očeta prosi odpuščanja
za tiste, ki ga križajo, nas vabi, da tudi mi molimo za tiste, ki nam delajo krivico
in nam škodujejo, ter jim vedno odpuščamo, da bo Božja luč razsvetlila njihova srca.
Vabi nas, da v svoji molitvi živimo isto držo usmiljenja in ljubezni, ki jo ima Bog
do nas. Obenem nam Jezus, ki se v zadnjem trenutku pred smrtjo popolnoma izroči v
roke Boga Očeta, govori o gotovosti, da ne glede na to, kako težke so preizkušnje,
kako velike so težave in kako naporno je trpljenje, nikoli ne pademo iz Očetovih rok;
tistih rok, ki so nas ustvarile, ki nas podpirajo in nas spremljajo na naši poti življenja,
kajti vodi jih neskončna in zvesta ljubezen, je še izpostavil sveti oče.