Sv. Ciril in Metod: Prisluhnite, vsi slovanski rodovi, prisluhnite Besedi, ki prihaja
od Boga, Besedi, ki hrani duše, Besedi, ki vodi k spoznanju Boga
VATIKAN (torek, 14. februar 2012, RV) – »Ciril in Metod predstavljata klasičen
primer tega, kar danes označujemo z izrazom 'inkulturacija': vsako ljudstvo mora razodeto
sporočilo umestiti v lastno kulturo in njegovo odrešilno resnico izraziti v lastnem
jeziku.« Te besede o svetih bratih Cirilu in Metodu, ki veljata za apostola
Slovanov, je papež Benedikt XVI. izrekel med eno izmed sredinih splošnih avdienc.
Cerkev v Sloveniji se ju spominja 5. julija, večina neslovanskih dežel pa njun god
obhaja na današnji dan.
Apostola Slovanov sta bila sinova cesarskega uradnika
v Solunu. Deležna sta bila solidne izobrazbe. Cirila, ki je bil rojen leta 826 ali
827 s krstnim imenom Konstantin, so vzgajali v družbi mladega cesarja v Carigradu.
Kasneje je poučeval filozofijo. Nekaj let starejši Mihael pa je delal upravno kariero.
Okoli leta 850 se je umaknil v meniško življenje in v samostanu privzel ime Metod.
Cirila je kmalu pritegnil bratov zgled. Opustil je poučevanje in se mu pridružil na
gori Olimp, kjer se je želel posvetiti premišljevanju in molitvi. Vendar pa je nekaj
let kasneje Ciril od cesarske oblasti prejel poslanstvo, da odide h Kazarom pri Azovskem
morju. Ti so namreč prosili, naj jim pošljejo učenjaka, ki bo znal razpravljati z
judi in saraceni. Ciril se je skupaj z bratom Metodom odpravil na pot. Zaustavila
sta se na Krimskem polotoku, kjer sta poiskala posmrtne ostanke papeža Klemena I.,
ki je bil izgnan v tiste kraje. Zatem ju je cesar Mihael III. poslal na Moravsko.
Tamkajšnji knez Rastislav se je namreč nanj obrnil s prošnjo, da njegovo ljudstvo
spoštuje krščansko postavo, vendar pa ni učitelja, ki bi jim znal razložiti pravo
vero v njihovem jeziku. Ker sta se Ciril in Metod že kot otroka v Solunu seznanila
s slovanskim jezikom, ju je cesar izbral za to delo na Moravskem.
Njun misijon
je doživel nepričakovan uspeh. S prevodom bogoslužja v slovanski jezik in uporabo
pisave glagolice sta si brata pridobila veliko naklonjenost pri ljudstvu. Hkrati pa
tudi sovraštvo s strani frankovske duhovščine, ki je bila na ozemlju prisotna že pred
njima. Da bi upravičila svoje delo, sta se odpravila v Rim. Tam sta papežu Hadrijanu
II. izročila tudi relikvije sv. Klemena. Hadrijan II. je doumel velik pomen njunega
dela. Slovani so se namreč množično naseljevali na ozemljih med obema deloma rimskega
cesarstva, med katerima so se takrat že pojavljale napetosti. Uvidel je, da bi slovanska
ljudstva lahko odigrala vlogo mostu in tako prispevala k ohranitvi edinosti med kristjani
iz enega in drugega dela cesarstva. Hadrijan II. je zato odobril misijon bratov Cirila
in Metoda ter sprejel in potrdil rabo slovanskega jezika v bogoslužju.
Žal
pa je Ciril v Rimu hudo zbolel. Čutil je, da se mu bliža smrt, zato se je kot menih
umaknil v enega od grških samostanov v mestu. Šele tu je privzel meniško ime Ciril.
Umrl je 14. februarja leta 869. Metod, ki je bil medtem posvečen v škofa, se je na
bratovo željo leto kasneje vrnil na Moravsko in v Panonijo. Tu je bil nato deležen
nasprotovanja s strani frankovskih misijonarjev, ki so ga zaprli v ječo. Vendar je
takoj, ko so ga izpustili, nadaljeval s svojim delom. Organiziral je Cerkev in poskrbel
za formacijo skupine učencev. Samo po zaslugi le-te je bilo mogoče premagati krizo,
ki je nastala po Metodovi smrti, 6. aprila leta 885. Kljub preganjanju so njegovi
učenci namreč nadaljevali delo svetih bratov in utrdili krščanstvo v slovanskih deželah
na Balkanu.
Papež Benedikt XVI. je v duhovnem profilu apostolov Slovanov izpostavil
predvsem njuno zavzetost pri poudarjanju pomena jezika za posredovanje razodetja.
Ciril je na primer prosil Kristusa, naj On preko njega govori v slovanskem jeziku.
Svoje prevode je začenjal z besedami: »Prisluhnite, vsi slovanski rodovi, prisluhnite
Besedi, ki prihaja od Boga, Besedi, ki hrani duše, Besedi, ki vodi k spoznanju Boga.«
Sveta brata sta bila prepričana, da posamezna ljudstva ne morejo reči, da so v polnosti
sprejela razodetje, dokler ga niso slišala v lastnem jeziku in brala z znaki, lastnimi
njihovi pisavi. Benedikt XVI. je še dejal, da je bil Ciril bolj nagnjen h kontemplaciji,
Metoda pa je bolj vleklo v dejavno življenje. Zato je bil on zaslužen, da delo, ki
se ga je lotil njegov brat, ni propadlo. Postavil je temelje, iz katerih se je pozneje
uveljavila tako imenovana »ciril-metodovska ideja«. Ta pa je spremljala slovanska
ljudstva v raznih zgodovinskih obdobjih in spodbujala njihov kulturni, narodni in
verski razvoj. To je priznal že papež Pij XI., ki je brata označil kot »sinova Vzhoda,
po domovini Bizantinca, Grka po rodu, po poslanstvu Rimljana, po apostolskih sadovih
pa Slovana«. Zgodovinsko vlogo, ki sta jo odigrala, pa je uradno priznal papež Janez
Pavel II., ko ju je skupaj s sv. Benediktom razglasil za sozavetnika Evrope.