Papeževa poslanica za 49. svetovni dan molitve za duhovne poklice: Poklici so dar
Božje ljubezni
VATIKAN (ponedeljek, 13. februar 2012) – Poklici so dar Božje ljubezni.
Tako je naslovljena poslanica papeža Benedikta XVI. za 49. svetovni dan molitve za
duhovne poklice. Ta dan bomo obeležili na četrto velikonočno nedeljo, 29. aprila 2012,
dokument pa je izšel danes pri Svetem sedežu.
Benedikt XVI. v poslanici vabi
k razmišljanju o Božji ljubezni. Bog, ki je Ljubezen, je »vir vsakega popolnega
daru«. Kot je zapisano v Janezovem evangeliju: »Kdor ostaja v ljubezni, ostaja
v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16). V Svetem pismu najdemo več izrekov,
ki govorijo o tej izvorni povezanosti med Bogom in človekom, ki je celo starejša od
samega stvarjenja. Sveti Pavel v pismu Efežanom piše, da nas je Oče »pred stvarjenjem
sveta izvolil, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni«
(Ef 1,4). Bog nas torej ljubi še pred našim obstojem: »Vsako bitje, zlasti
pa človeška oseba, je sad misli in dejanja Božje ljubezni, velikanske, zveste in večne
ljubezni.« Odkritje te globoke resnice pa zares spreminja naše življenje. Papež
Benedikt XVI. spominja na besede sv. Avguština, s katerimi je le-ta skušal opisati
neizrekljivo skrivnost srečanja z Bogom in Njegovo ljubeznijo, ki preobraža celotno
bivanje: »Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil.
In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal, nelep sem se gnal
za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od
tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, če ne bi v tebi bivale. Vabil si
in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto.
Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem
miru« (prim. X, 27.38).
Gre za ljubezen, nadaljuje sveti oče v poslanici,
ki »hodi pred nami, nas podpira in kliče na vsej življenjski poti. Vsak
poklic namreč vznikne na Božjo pobudo in je torej dar Božje ljubezni. On naredi
prvi korak, in sicer ne zaradi kakšne posebne dobrote v nas, ampak zaradi prisotnosti
njegove ljubezni, 'ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu' (Rim 5,5).« Božja
ljubezen ostane za vedno, je zvesta sama sebi, je skrivnostna vzmet, pobuda, ki ne
izgine niti v najtežjih okoliščinah. In tej ljubezni moramo odpreti svoje življenje:
»Merilo krščanskega življenja je, da ljubimo kakor Bog. Gre za ljubezen,
ki se kaže v popolni, zvesti in plodoviti samopodaritvi.«
Na tej darovanjski
podlagi, v odprtosti za Božjo ljubezen in kot njen sad, se rojevajo in rastejo vsi
poklici. Zajemajoč iz tega studenca je mogoče živeti tudi ljubezen do bližnjega. Ti
dve obliki ljubezni, ljubezen do Boga in do bližnjega, ki izhajata iz istega Božjega
vira, morajo posebej močno in s čistostjo srca živeti tisti, ki so se odločili stopiti
na pot razločevanja duhovniškega in redovniškega poklica: »Ljubezen do Boga je
spodbuda za odgovor na klic k posebni posvetitvi Gospodu prek duhovniškega posvečenja
ali izpovedi evangeljskih svetov.« Ljubezen do bližnjega pa »je odločilna
pobuda, ki duhovnika ali posvečeno osebo spremeni v spodbujevalca občestva med ljudmi
in sejalca upanja«. Odnos posvečenih oseb do krščanske skupnosti je namreč življenjskega
pomena. Sveti arški župnik je v zvezi s tem večkrat ponavljal: »Duhovnik ni duhovnik
zase, ampak za vas.«
Sveti oče v nadaljevanju letošnje poslanice spodbudi
škofe, duhovnike, diakone, redovnike in redovnice, katehiste, pastoralne delavce in
vse, ki delujejo na področju vzgoje novih rodov, naj pozorno prisluhnejo vsem, ki
opažajo znamenja poklica v duhovništvo ali v posebno posvetitev. Naloga pastorale
na tem področju je ponuditi smernice. Njihove osrednje sestavine naj bodo »ljubezen
do Božje Besede, gojenje vedno večje domačnosti do Svetega pisma ter osebna in skupna
pozorna in redna molitev«. Posebno mesto pa mora imeti tudi »evharistija, kjer
se nas Božja ljubezen dotika v Kristusovem darovanju, ki je popoln izraz ljubezni«.
Prav Božja beseda, molitev in evharistija so »dragoceni dar za razumevanje lepote
življenja, ki se v celoti daje za Božje kraljestvo«.
Svojo vlogo pa morajo
odigrati tudi krajevne Cerkve, ki naj bodo kraj pozornega razločevanja in globokega
preverjanja poklicev, tako da mladim nudijo modro in trdno duhovno spremljanje. Na
ta način krščanska skupnost sama postaja razodetje Božje ljubezni. Izraz Kristusove
ljubezni, ki je dal samega sebe za svojo Cerkev, pa je skrit tudi v krščanskih družinah.
Le-te novim rodovom lahko omogočijo čudovite izkušnje darovanjske ljubezni. Družine
namreč niso samo prednostni kraj človeškega in krščanskega oblikovanja, ampak predstavljajo
tudi »prvo in najboljše semenišče, saj lahko ravno znotraj družine pride do odkritja
lepote in pomembnosti duhovništva in posvečenega življenja«.