RIM (sobota, 11. februar 2012, RV) – Danes se je v Rimu zaključil simpozij
z naslovom Jezus, naš sodobnik. Pripravil ga je Odbor za kulturno načrtovanje
Italijanske škofovske konference, z namenom izpostaviti aktualnost Jezusovega sporočila
ter sodobnost povezati z Jezusom kot živo in realno osebo, ki prinaša luč in upanje
tudi v življenje današnjega človeka in družbe. Simpozij, ki je potekal od 9. februarja,
je obsegal vrsto predavanj, razprav in intervjujev, na katerih so sodelovali predstavniki
različnih cerkvenih in kulturnih področij. V četrtkovi razpravi o knjigi Benedikta
XVI. Jezus iz Nazareta je poleg Thomasa Södinga in Elie Enrica Richettija sodeloval
tudi milanski nadškof Angelo Scola. Spregovoril je o poti učencev v Emavs, ki jo papež
v svoji knjigi osvetljuje kot pripoved o skupnem iskanju, ki je kot proces, med katerim
tema duše, potem ko se popotnikoma pridruži Jezus, počasi izginja. Jasno je, da so
Mojzes in preroki ter vsa Pisma govorili o dogodkih tega trpljenja, katerega absurdnost
se sedaj pokaže v vsem svojem pomenu. V dogodku, ki je na videz brez smisla, se je
v resnici odprl pravi smisel človeške poti. Smisel je prinesel zmago nad močjo uničenja
in zla.
Dogodek, ki ga ni mogoče vnaprej predvideti, razsvetljuje vsa Pisma.
To prepoznata tudi oba učenca. Doživita presenetljivo korispondenco med Jezusovo grajo
in svojim razumom, kar je v hebrejski antropologiji srce: »In rekla sta drug drugemu:
Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« piše
Luka. Dogodek na poti v Emavs preprečuje nevarnost, da bi se interpretacijo zvedlo
na intelektualizem, je zatrdil nadškof Scola. Jezusova zakramentalna gesta, ko razlomi
kruh, je tista, ki učencema odpre oči, da ga lahko prepoznata. Tako kot takrat nas
tudi danes Jezusovo vstajenje dosega z gestami in besedami, ki so med seboj neločljivo
povezane. Po moči Svetega Duha lahko danes tudi mi doživimo isto izkušnjo kot učenca
na poti v Emavs, in sicer preko resničnih besed in zakramentalnih gest, ki na učinkovit
način uresničujejo tisto, kar pomenijo.
Evharistična sodobnost Vstalega, ki
je zagotovljena v evharistiji po delu Svetega Duha, je izraz novosti vstajenja, ki
se je ne sme nikoli zamenjati za preživetje. Kot piše papež Benedikt XVI., lahko vstajenje
razumemo kot vrsto radikalnega preobrata v kvaliteti, v katerem se odpira nova razsežnost
življenja in človeškega obstoja. Tako razumemo, zakaj Cerkev od vsega začetka govori
o evharistiji kot o znamenju prihodnje slave in zakaj se je vedno smatrala kot največje
pričevanje Kristusove navzočnosti med nami.
Nadškof Scola je tudi poudaril,
da srce vsakega človeka v vsakem času in na vsakem kraju kliče po odrešenju. Vsak
človek, pa četudi v najbolj nevidnih globinah svojega bitja, kliče Odrešenika. A odreši
nas lahko samo tisti, ki je za vedno premagal smrt in ki v sedanjosti zastonj vstopa
z nami v odnos. Jezus, križani Vstali, on, ki je dejal: jaz in Oče sva ena sama stvar,
ima moč, da me odreši, me osvobodi greha in smrti. Preko Cerkve se še naprej vidno
podarja svobodi vsakega človeka s tolažilno obljubo: Kjer sta namreč dva ali so trije
zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. On je sodobni Odrešenik, ki nas dosega
tukaj in zdaj in nam v sedanjosti da okušati večnost, je še dejal milanski nadškof.