Papež Benedikt XVI.: Prepričani moramo biti, da je Bog blizu,
četudi navidez molči
VATIKAN (sreda, 8. februar 2012, RV) – »Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo
po vsej deželi do devete ure.Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom:
'Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?' kar v prevodu pomeni: 'Moj Bog,
moj Bog, zakaj si me zapustil?'« (Mr 15,34) Ob tem odlomku iz Markovega evangelija
se je med splošno avdienco danes zaustavil papež Benedikt XVI., ko je nadaljeval cikel
svojih katehez o molitvi. Svetopisemske besede nam predstavljajo Jezusovo molitev
v trenutkih pred smrtjo. Tako evangelist Marko kot tudi Matej sta te Jezusove besede
zapisala ne le v grškem jeziku, ampak tudi v mešanici hebrejščine in aramejščine.
Tako sta poleg same vsebine podala tudi zvok, ki so jih te besede imele, ko jih je
Jezus izgovoril. Tako jih lahko zares slišimo take, kot so bile.
V celotni
pripovedi ima Jezusova molitev, njegov klic, mesto prav na vrhuncu treh ur, ko je
bila v deželi tema. Te tri ure so sledile predhodnim trem, ki so se začele v trenutku,
ko so Jezusa pribili na križ. V skupaj šestih urah imamo tako dve enako dolgi časovni
obdobji. Prvo je minilo v znamenju zasmehovanj s strani oseb, ki so dvomile ali celo
trdile, da ne verjamejo. V drugem obdobju pa evangelist nasprotno govori le o temi
in ne omenja oseb ali kakršnihkoli njihovih besed. Ko se bliža Jezusova smrt, je tam
le tema. Zdi se, da vesolje sodeluje pri dogodku: »Tema ovija osebe in stvari,
toda tudi v tem trenutku je Bog prisoten, ne zapusti.« Tema ima v svetopisemski
tradiciji ambivalenten pomen. Predstavlja znamenje navzočnosti in delovanja zla, hkrati
pa tudi skrivnostno prisotnost in delovanje Boga, ki lahko premaga vsako temo. V prizoru
križanja se tako govori o temi smrti, kateri pa se Božji Sin prepusti, da bi s svojim
dejanjem ljubezni prinesel življenje.
Jezusova molitev na križu pokaže, da
je kljub zasmehovanju, kljub temi, kljub bližajoči se smrti, Jezus v tem trenutku
ne glede na občutek zapuščenosti in Božje odsotnosti, povsem prepričan v Očetovo bližino.
Čeprav ne sliši njegovega glasu, je nad njim neomajno ostal Očetov ljubeči pogled.
»Besede,
s katerimi se je Jezus obrnil na Očeta, so začetek Psalma 22.« V njem psalmist
izraža prav to napetost med občutkom zapuščenosti in gotovostjo v Božjo navzočnost.
Pri tem uporablja besedo »klic«, s katero poudarja moč trpljenja zaradi navidez
odsotnega Boga. »V trenutku tesnobe molitev postane klic. To se zgodi tudi
v našem odnosu z Gospodom: v najtežjih in najbolj bolečih situacijah, ko se zdi, da
Bog ne sliši, se ne smemo bati zaupati Mu vso težo, ki jo nosimo v svojem srcu,
ne smemo se bati klicati Mu o svojem trpljenju. Prepričani moramo biti,
da je Bog blizu, četudi navidez molči.«
Papež Benedikt XVI. je nato izpostavil
vprašanje, kako je mogoče, da tako zelo mogočen Bog ni posegel vmes in svojega Sina
odrešil iz te strašne preizkušnje. Pomembno je razumeti, da Jezusova molitev ni klic
nekoga, ki gre naproti smrti z obupovanjem. V tistem trenutku vzame nase bolečine
svojega ljudstva in vse to nese v Božje srce. In sicer v gotovosti, da bo njegov klic
uslišan v vstajenju. »Ta Jezusova molitev vsebuje skrajno zaupanje in izročitev
v Božje roke, tudi če se le-ta zdi odsoten, če se zdi, da je tiho, tudi če sledi nekemu
načrtu, ki je nam nerazumljiv.« Jezusovo trpljenje je trpljenje »v občestvu
z nami in za nas, ki izvira iz ljubezni, in v sebi že nosi odrešenje, zmago
ljubezni«.
Osebe, ki so bile zbrane pod križem, niso razumele pomena Jezusovega
klica. Mislile so, da kliče Elija. Ponudile so mu piti, da bi podaljšale njegovo življenje
in tako preverile, ali mu bo Elija zares prišel na pomoč. Toda takrat je Jezus »zaklical
z močnim glasom in izdihnil«. V zadnjem trenutku je Jezus dopustil, da je njegovo
srce izrazilo vso bolečino. Istočasno pa se je pokazala tudi Očetova prisotnost in
privolitev v njegov načrt odrešenja človeštva.
Benedikt XVI. je današnjo katehezo
sklenil s spodbudo, naj Bogu v molitvi prinesemo naše vsakdanje križe, v gotovosti,
da je navzoč in nas posluša. »Jezusov klic nas spominja, kako moramo v molitvi
preseči meje našega 'jaza' in naših problemov ter se odpreti za potrebe in stiske
drugih. Molitev umirajočega Jezusa na križu naj nas nauči moliti z ljubeznijo do številnih
bratov in sester, ki čutijo težo vsakdanjega življenja, ki preživljajo težke trenutke,
doživljajo bolečino, ki niso deležni nobene besede tolažbe. Vse to nesimo v Božje
srce, da bi tudi oni lahko začutili ljubezen Boga, ki nas nikoli ne zapusti.«
Ob
koncu današnje splošne avdience v Avli Pavla VI. je sveti oče posebej spomnil na posledice,
ki so jih v zadnjih tednih prinesle slabe vremenske razmere. Izrazil je svojo bližino
prebivalcem tistih področjih, kjer je val hudega mraza povzročil trpljenje in velikansko
škodo. Hkrati je povabil k molitvi za vse žrtve in njihove sorodnike. Spodbudil pa
je tudi k solidarnosti, da bi osebam, ki so jih ti tragični dogodki prizadeli, velikodušno
priskočili na pomoč.