VATIKAN (nedelja, 5. februar 2012, RV) – »Na dan, ko se Cerkev spominja
Jezusovega darovanja v templju, se obhaja tudi dan posvečenega življenja. Evangelijski
prizor Jezusovega darovanja namreč predstavlja pomenljivo podobo podaritve lastnega
življenja tistih, ki so bili poklicani, da z evangeljskimi sveti v Cerkvi in
svetu predstavljajoznačilne Jezusove poteze: čistost, uboštvo in pokorščino.«
To je zatrdil papež med večernicami, ki jih je na svečnico vodil v vatikanski baziliki.
Dan
posvečenega življenja je priložnost za zahvalo Gospodu Sveti oče je
izpostavil nekatere posebne namene dneva posvečenega življenja: »Predvsem želi
odgovoriti na zahtevo, da je potrebno slaviti in se zahvaljevati Gospodu za dar tega
življenjskega stanu, ki je lasten svetosti Cerkve.« Namen tega dne je tudi vedno
bolje poudarjati »pričevanje tistih, ki so se odločili hoditi za Kristusom preko
uresničevanjaevangeljskih svetov«. Na ta način se želi spodbujati
poznavanje in spoštovanje posvečenega življenja med Božjim ljudstvom. Dan posvečenega
življenja pa je tudi dragocena priložnost za vse, ki so sprejeli ta stan, da obnovijo
svojo odločitev in zavest, ki navdihujeta njihovo podaritev Gospodu. »Evangeljski
sveti, če so sprejeti kot resnično življenjsko pravilo, krepijo vero, upanje
in ljubezen, ki združujejo z Bogom.« Ta bližina Gospodu mora biti prednostni in
značilni sestavni del bivanja posvečenih oseb, je poudaril sveti oče. Le tako ima
namreč lahko pozitiven vpliv na njihovo posebno prisotnost in obliko apostolata med
Božjim ljudstvom. In le tako lahko postanejo verodostojni »pričevalci vere in milosti«.
Med
Jezusovo molitvijo v Getsemaniju je nebo postalo zemlja »V Jezusovi molitvi
k Očetu, v tisti strašni in čudoviti noči v Getsemaniju, je zemlja postala nebo, zemlja
njegove človeške volje, pretresene od strahu in tesnobe, je bila vzeta v njegovo božansko
voljo, da se je tako na zemlji izpolnila volja Boga.« Tako je dejal Benedikt
XVI. med sredino splošno avdienco, ki jo je namenil Jezusovi molitvi v vrtu Getsemani.
Papež je zatrdil, da vsak dan v molitvi Očenaš prosimo Gospoda: »Zgodi se tvoja volja,
kakor v nebesih tako na zemlji.« S tem priznavamo, da obstaja volja Boga glede nas
in za nas, Božja volja za naše življenje, ki mora vsak dan postajati vedno bolj oporna
točka našega hotenja in našega bitja. Priznavamo, da obstaja nebo, kje se godi Božja
volja, in da zemlja postaja nebo, kraj prisotnosti božje ljubezni, dobrote, resnice,
lepote, a samo če se na njej zgodi Božja volja. »V Jezusovi molitvi k Očetu
[…] v Getsemaniju, je zemlja postala nebo,« je izpostavil papež. Naučiti se moramo
bolj zaupati v božjo Previdnost in Boga prositi za moč, da bi izstopili iz sebe in
mu obnovili svoj ''da'', da bi mu ponavljali »zgodi se tvoja volja«, da bi svojo voljo
oblikovali po njegovi. To je molitev, ki jo moramo ponavljati vsakodnevno, kajti ni
vedno lahko zaupati v Božjo voljo, ponavljati Jezusov ''da'', ponavljati Marijin ''da''.
»Dragi prijatelji,« je povabil sveti oče, »prosimo Gospoda, da bi zmogli
ostati budni z njim v molitvi, slediti Božjo voljo vsak dan, tudi ko nam govori
o križu, živeti vedno večjo bližino z Gospodom, da bi tako na to zemljo
prinesli delček Božjega neba.«
Jezusovem strahu je zaobjet človekov
strah pred smrtjo »Moja duša je žalostna do smrti,« moli Jezus na Oljski
gori in s temi psalmistovimi besedami izrazi strah in tesnobo tiste ure; doživlja
globoko samoto ravno sredi uresničevanja Božjega načrta. Jezus pade z obrazom na tla
in moli, da bi šla, če je mogoče, ta ura mimo njega (Mr 14,35). »V tem Jezusovem
strahu in tesnobi,« je dejal papež, »so zaobjeti vsa groza človeka pred
lastno smrtjo, gotovost njene neizprosnosti in spoznanje zla, ki se dotika našega
življenja. […] Ne le človeška strah in tesnoba pred smrtjo, ampak pretresenost Božjega
Sina, ki vidi strašno gmoto zla, ki ga bo moral vzeti nase, da bi ga premagal in mu
odvzel moč.« Benedikt XVI. je spodbudil, da tudi mi v molitvi moramo pred Boga
prinašati svoje napore, trpljenje in vsakodno prizadevanje, da bi mu sledili in tako
zares bili kristjani, ter tudi težo zla, ki ga vidimo v sebi in okrog nas, kajti on
nam daje upanje, daje nam čutiti svojo bližino, daje nam luč na poti življenja.
Jezusova
molitev na Oljski gori razodeva globino njegove sinovske molitve »Jezusova
molitev med njegovim smrtnim bojem na Oljski gori in njegove zadnje besede
na križu razodevajo globino njegove sinovske molitve: Jezus izpolni Očetov načrt ljubezni
in prevzame nase vse stiske človeštva, vse prošnje in priprošnje v zgodovini odrešenja.
Prinese jih Očetu, ki jih sprejme in usliši, onkraj slehernega upanja s tem,
da ga obudi od mrtvih,« je dejal papež in dodal, da v nobenem delu Svetega pisma
ne zremo tako zelo v globino Jezusove notranjosti kot ravno pri molitvi na Oljski
gori.