Poslanica papeža Benedikta XVI. za 20. svetovni dan bolnikov
"Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila" (Lk 17,19).
Ob svetovnem
dnevu bolnikov, ki ga bomo praznovali 11. februarja 2012, ob spominu na blaženo Lurško
Devico, želim obnoviti svojo duhovno bližino do vseh bolnikov, ki so v oskrbi domov
ali njihovih družin ter vsakemu posebej izraziti pozornost in naklonjenost celotne
Cerkve. V velikodušnem in ljubečem sprejemanju vsakega človeškega življenja, predvsem
šibkega in bolnega, kristjan izraža pomemben vidik svojega evangeljskega pričevanja,
ko hodi za Kristusom, ki se je ponižal pred gmotnim in duhovnim trpljenjem človeka,
da bi ga tako ozdravil.
1. To leto vključuje bližnjo pripravo na slovesni svetovni
dan bolnikov, ki ga bomo praznovali v Nemčiji, 11. februarja 2013. Obhajali ga bomo
ob znani evangeljski osebi usmiljenega Samarijana (prim. Lk 10,29–37). Zato želim
osvetliti zakramenta ozdravljanja, kar pomeni zakrament pokore in sprave ter bolniško
maziljenje, ki imata svojo naravno dopolnitev v evharističnem obhajilu.
Jezusovo
srečanje z desetimi gobavci, ki ga je zapisal evangelist Luka (prim. Lk 17,11–19),
še zlasti pa besede, ki jih je Gospod izrekel enemu izmed njih: »Vstani in pojdi!
Tvoja vera te je rešila« (v. 19), nam pomagajo, da se zavemo pomembnosti vere
tistih, ki so obteženi s trpljenjem in boleznijo, da se približajo Gospodu. V srečanju
z Gospodom lahko resnično doživijo, da tisti, ki veruje, nikoli ni sam! Bog nas v
svojem Sinu zares ni zapustil v naši bolečini in trpljenju, ampak nam je blizu, da
nam ju pomaga nositi in nas želi ozdraviti v globinah naših src (prim Mk 2,1–12).
Audio:
Vera edinega
gobavca, ki se je, ko je videl, da je bil ozdravljen, poln navdušenja in veselja ter
v nasprotju z drugimi, takoj vrnil k Jezusu, da se mu je zahvalil, nam omogoča dojeti,
da je povrnjeno zdravje znamenje še nekaj bolj dragocenega kot zgolj telesna ozdravitev,
in to je znamenje zveličanja, ki nam ga Bog daje po Kristusu, ter se izraža v Jezusovih
besedah: »Tvoja vera te je rešila.« Kdor v trpljenju in bolezni moli h Gospodu,
je prepričan, da ga Božja ljubezen nikoli ne bo zapustila, kakor tudi ljubezen Cerkve,
ki je nadaljevanje Gospodovega zveličavnega dela v času, nikoli ne bo izostala. Telesno
ozdravljenje kot zunanje znamenje najglobljega zveličanja kot táko razodeva pozornost,
ki jo je deležen človek – v svoji celosti duše in telesa – pred Gospodom. Zaradi tega
vsak zakrament izraža in udejanja bližino Boga samega, ki se nas popolnoma svobodno
»dotika po gmotnih dobrinah, … ki se jih posluži in jih naredi za orodje srečanja
med nami in seboj« (Pridiga pri krizmeni maši, 1. april 2010). »Harmonija med
ustvarjenim in odrešenim postane vidna. Zakramenti so izraz 'telesnosti' naše vere,
ki vključuje celotno osebo, telo in dušo« (Pridiga pri krizmeni maši, 21. april
2011).
Prvenstvena naloga Cerkve je nedvomno oznanjevanje Božjega kraljestva.
»Toda to oznanjevanje mora vsebovati proces zdravljenja: ›da povežem strte v srcu‹
(Iz 61,1)« (prav tam), soglasno z naročilom, ki ga je Jezus zaupal svojim učencem
(prim. Lk 9,1–2; Mt 10,1.5–14; Mk 6,7–13). Dvojica: telesno zdravje in obnovljena
ranjena duša nam pomagata bolje razumeti zakramenta ozdravljanja.
2. Zakrament
pokore je bil pogosto v središču razmišljanja katoliških duhovnikov, predvsem zaradi
njegove velike pomembnosti na življenjski poti kristjanov, kajti »vsa moč pokore
je v tem, da nas ponovno postavi v Božjo milost in nas poveže z Bogom v najglobljem
prijateljstvu« (Katekizem Katoliške Cerkve, 1468). Cerkev, ki nadaljuje oznanjevanje
Jezusovega sporočila o odpuščanju in spravi, nikoli ne neha vabiti vse človeštvo k
spreobrnjenju in k verovanju evangeliju. Za svojega vzame klic apostola Pavla: »Zavoljo
Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite
se z Bogom« (2 Kor 5,20). Jezus je v svojem življenju oznanjal in nam predstavil
usmiljenega Očeta. Ni prišel obsoditi, ampak odpustiti in rešiti, dati upanje v najgloblji
temi trpljenja in greha ter podariti večno življenje; tako se v zakramentu pokore,
v 'zdravilu spovedi' doživljanje greha ne sprevrže v brezup, ampak se sreča z Ljubeznijo,
ki odpušča in preobraža (prim. Janez Pavel II., Po-sinodalna apostolska spodbuda Sprava
in pokora, 31).
Bog, »bogat v usmiljenju« (Ef 2,4), kakor tudi oče v
evangeljski priliki (prim. Lk 15,11–32), ne zapre svojega srca nobenemu izmed svojih
otrok, ampak jih čaka, išče in jih doseže tam, kjer jih njihova zavrnitev skupnosti
zapira v osamitev in ločitev ter jih pokliče, da se pridružijo okrog njegove mize
v veselem praznovanju odpuščanja in sprave. Čas trpljenja, v katerem se lahko kdo
znajde v skušnjavi, ko se prepusti malodušnosti in brezupnosti, se hkrati lahko spremeni
tudi v čas milosti, ko gre vase in kakor izgubljeni sin v priliki na novo razmisli
o svojem življenju, spoznavajoč lastne napake in neuspehe ter hrepeni po Očetovem
objemu in se odpravi po poti do svojega doma. On v svoji veliki ljubezni vedno in
kjer koli bdi nad našimi življenji in nas pričakuje, da vsakemu otroku, ki se vrne
k njemu, podari dar popolne sprave in veselja.
Audio:
3. Ob branju
evangelijev je jasno razvidno, da je Jezus vedno kazal posebno skrb do bolnikov. Ni
le poslal svojih učencev negovati njihovih ran (prim. Mt 10,8; Lk 9,2; 10,9), ampak
je za njih tudi ustanovil poseben zakrament: bolniško maziljenje. Jakobovo pismo izpričuje
prisotnost tega zakramentalnega dejanja že v prvi krščanski skupnosti (prim. 5,14–16):
z maziljenem bolnega, ki ga spremlja molitev starešin, celotna Cerkev priporoči bolnika
trpečemu in poveličanemu Gospodu, da lajša njegovo trpljenje in ga reši; resnično
jih spodbudi, da se duhovno povežejo s trpljenjem in smrtjo Kristusa in tako prispevajo
k dobremu Božjega ljudstva.
Ta zakrament nas vodi k poglobljenemu razmišljanju
o dvojni skrivnosti Oljske gore, kjer se je Jezus znašel v dramatičnem soočenju s
potjo, ki mu jo je nakazal Oče – pot trpljenja, to je najvišje dejanje ljubezni in
jo je sprejel. V tisti uri bridkosti je srednik trpljenje in bridkosti sveta, ki si
jih je naložil ter jih prevzel vase, preobrazil v krik k Bogu. Postavil jih pred Božje
oči in v njegove roke ter jih tako resnično prinesel do trenutka odrešenja (Lectio
divina. Srečanje z župnijskimi duhovniki iz Rima, 18. februar 2010). Toda »Oljska
gora je tudi kraj, od koder se je dvignil k Očetu in je potemtakem kraj odrešenja
… Ta dvojna skrivnost Oljske gore je vedno 'dejavna' v zakramentalnem olju
Cerkve, znamenju dotikajoče se Božje dobrote.« (Pridiga pri krizmeni
maši, 1. april 2010). Pri bolniškem maziljenju nam je olje kot zakramentalno znamenje
darovano tako rekoč »kot Božje zdravilo, … ki nas prepriča o njegovi dobroti, nam
podari moč in tolažbo, hkrati pa istočasno kaže onstran bolezni na dokončno
ozdravljenje, ki je vstajenje (prim. Jak 5,14)« (prav tam).
Ta zakrament
si danes zasluži večjo pozornost tako v teoloških razmišljanjih, kakor tudi v sami
pastorali med bolniki. S pravim vrednotenjem vsebine liturgičnih molitev, ki so prilagojene
različnim človeškim situacijam, povezanih z boleznijo in ne samo, ko je oseba na koncu
svojega življenja (prim. Katekizem Katoliške Cerkve, 1514), bolniško maziljenje ne
sme veljati za majhen zakrament, ko ga primerjamo z drugimi. Pozornost in pastoralna
skrb za bolne je po eni strani znamenje Božje tankočutnosti do tistih, ki trpijo,
po drugi strani pa prinaša duhovni blagor duhovnikom, kakor tudi vsej krščanski skupnosti,
zavedajoč se, kar je storjeno najmanjšim, je storjeno Jezusu samemu (prim. Mt 25,40).
Audio:
4. Glede zakramentov
ozdravljanja sveti Avguštin zatrjuje: »Bog ozdravlja vse tvoje slabosti. Zatorej,
ne boj se, kajti vse tvoje slabosti bodo ozdravljene … Dovoliti mu moraš samo to,
da te ozdravi in ne smeš zavrniti njegovih rok« (Komentar psalma 102,5; PL 36,
1319–1320). Zakramenti so dragoceno orodje Božje milosti, ki pomagajo bolnikom, da
se še globlje podvržejo skrivnosti Kristusove smrti in vstajenja. V povezavi s tema
zakramentoma želim poudariti pomembnost evharistije. Če jo prejmemo v času bolezni,
na poseben način prispeva k tej preobrazbi. Obhajilo pridruži osebo, ki uživa Kristusovo
telo in kri, Jezusovem darovanju. On je sebe daroval Očetu za zveličanje vseh. Celotna
cerkvena skupnost, še zlasti pa župnijska, bi morala paziti, da zagotovi možnost pogostega
prejemanja svetega obhajila tistim ljudem, ki zaradi zdravja ali starosti ne morejo
priti v cerkev. Tako tem bratom in sestram omogočimo možnost utrditve njihovega odnosa
do križanega in vstalega Kristusa, da v polnem pomenu sodelujejo pri poslanstvu Cerkve,
ko se v svojem življenju darujejo za ljubezen do Kristusa. S tega stališča je pomembno,
da duhovniki, ki opravljajo svoje skrbno delo v bolnišnicah, negovalnih in starostnih
domovih, začutijo, da so resnično »'služabniki bolnikov', znamenje in orodje Kristusovega
sočutja, ki mora doseči vsakega človeka, zaznamovanega s trpljenjem« (Poslanica
za 18. svetovni dan bolnikov, 22. novembra 2009).
Poglobitev v Kristusovo velikonočno
skrivnost, ki jo moremo doseči tudi s prejemanjem duhovnega obhajila, ima poseben
pomen, ko je evharistija podeljena in sprejeta kot sveta popotnica (viaticum). V tem
obdobju življenja nam Gospodove besede povedo še več: »Kdor jé moje meso in pije
mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54).
Evharistija, še zlasti kot sveta popotnica, je – po besedi sv. Ignacija Antiohijskega
– »zdravilo nesmrtnosti, protistrup proti grehu« (Pismo Efežanom, 20: PG 5,
661); zakrament prehoda iz smrti v življenje, iz tega sveta k Očetu, ki pričakuje
vsakogar v nebeškem Jeruzalemu.
Audio:
5. Sporočilo
te poslanice za 20. svetovni dan bolnikov »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila«,
se ozira v prihodnost na bližajoče se leto vere, ki se bo začelo 11. oktobra 2012,
dobrodošla in dragocena priložnost za ponovno odkritje moči in lepote vere, za spoznanje
njene vsebine in za njeno pričevanje v vsakodnevnem življenju (prim. Apostolsko pismo
Vrata vere, 11. oktober 2011). Bolnike in trpeče želim spodbuditi, da bi vedno našli
varno pribežališče v veri, ki se hrani s poslušanjem Božje besede, z osebno molitvijo
in zakramenti, medtem ko vabim duhovnike k pripravljenosti, da bi jih (zakramente)
zanje radi obhajali. V posnemanju vzora Dobrega pastirja in kot voditelji črede, ki
jim je zaupana, naj bi bili duhovniki polni veselja, pozorni do šibkih, preprostih
in grešnikov, in jim oznanjali neskončno Božje usmiljenje s tolažilnimi besedami upanja
(prim. sv. Avguštin, Pismo 95, 1: PL 33, 351–352).
Vsem, ki delajo v zdravstvu
in družinam, ki v svojih sorodnikih gledajo trpeči obraz Gospoda Jezusa, še enkrat
izražam zahvalo v svojem imenu in v imenu Cerkve, saj v svojem poklicnem, strokovnem
delu in molku konkretno oznanjajo Kristusa, pogostokrat brez omembe njegovega imena
(prim. Pridiga pri krizmeni maši, 21. april 2011).
K Mariji, Materi usmiljenja
in Zdravju bolnikov, dvigujemo svoj zaupajoči pogled in svojo molitev. Naj njeno materinsko
sočutje, ki ga je izražala, ko je stala poleg svojega umirajočega Sina na križu, spremlja
in podpira vero in upanje vsakega bolnika in trpečega na poti ozdravljenja telesnih
in duhovnih ran!
Vsem zagotavljam svoj molitveni spomin in vsakemu podeljujem
poseben apostolski blagoslov.