Nadškof Filoni po zasedanju Zahodnoafriške škofovske konference
SLONOKOŠČENA OBALA (nedelja, 5. februar 2012, RV) – V Slonokoščeni obali se
je pretekli teden zaključilo prvo zasedanje leta 2009 nastale Zahodnoafriške škofovske
konference. Potekalo je na temo Cerkev, Božja družina, v zahodni Afriki v službi
sprave, pravičnosti in miru. Zasedanja se je udeležil tudi prefekt Kongregacije
za evangelizacijo narodov, msgr. Fernando Filoni. Po vrnitvi je v pogovoru za Radio
Vatikan povedal več o pogovorih na srečanju in tudi, zakaj so želeli ustanoviti enotno
regijsko škofovsko konferenco za zahodno Afriko.
Dejal je, da je med posameznimi
deželami na tem področju Afrike veliko podobnosti, in sicer tako na etnični ravni,
na verski kot tudi na ravni problemov, s katerimi se soočajo. Ločevanje posameznih
škofovskih konferenc glede na jezik, ki je bila aktualno do leta 2009, v svojem bistvu
torej ni bila več logično, saj so imele skupno osnovo. Jezik ne bi smel biti ovira,
da se ne bi mogli skupaj soočati z vsemi pastoralnimi in drugimi izzivi.
S
sredstvi, ki jih ima na razpolago, je Cerkev v zahodni Afriki lahko pobudnica sprave,
pravičnosti in miru, prav zato, ker je med posameznimi deželami toliko podobnosti.
Le-te jim namreč omogočajo, da delajo na enoten način. Nadškof Filoni je poudaril,
da je pomembno, da se škofje med seboj poznajo, spoštujejo, da vzpostavijo skupne
elemente občestva. To jim bo pomagalo najti enoten pogled ne le na problematike Cerkve,
ampak tudi tiste na etničnem, političnem ali družbenem področju. Posebno mesto pri
spodbujanju sprave, pravičnosti in miru ima delo na področju formacije duhovnikov
in tudi mladih. Še prav posebej pa na tistih področjih, kjer je Cerkev v manjšini.
Tema,
ki so jo škofje obravnavali na zasedanju, izvira iz posinodalne apostolske spodbude
papeža Benedikta XVI. Naloga Afrike (Africae Munus). Filoni je povedal,
da je le-ta dosedaj že postala oporna točka za vsa srečanja in razprave. Afriški škofje
si prizadevajo, da bi zapisano udejanjili. Pri tem se trudijo dobro sodelovati na
t.i. gradbiščih sprave in na drugih področjih apostolata, ki jih omenja sveti oče.
Na primer na zapletenem področju odnosov z muslimani. Kristjani morajo kljub sporom
in nasilju, ki vladajo ponekod, do muslimanov gojiti spoštljiv odnos. Obema verstvoma
je namreč skupno češčenje enega Boga. Pri tem pa seveda ne morejo odobravati nobene
oblike diskriminacije, nestrpnosti ali fundamentalizma. Potrebno je prizadevanje za
potrpežljiv dialog. Pomemben element na tem področju pa je po Filonijevih besedah
tudi dejstvo, da je treba pomagati vsakomur, ki potrebuje pomoč. To posebej zadeva
krščanske ustanove, kot so šole ali zdravstveni domovi, kamor se ne zatekajo le kristjani.
Tudi tu se mora v sprejemanju in pomoči vsakomur prepričljivo pokazati pričevanje
Cerkve.