2012-02-03 15:09:19

Kardinal Gianfranco Ravasi: Tudi Bog molči


VATIKAN (petek, 3. februar 2012, RV) – »Božji molk ima dva obraza: obraz razodetja in milosti ter obraz sodbe in jeze.« Tako je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano zapisal predsednik Papeškega sveta za kulturo, kardinal Gianfranco Ravasi. Papež Benedikt XVI. poslanico za letošnji svetovni dan sredstev družbenega obveščanja zaključuje z besedami: »Vzgajati se za komunikacijo pomeni poleg govorjenja naučiti se poslušati, opazovati. To je še posebej pomembno za evangelizatorje: tišina in beseda sta bistvena in sestavna elementa komunikativnega delovanja Cerkve za obnovljeno Kristusovo oznanilo v sodobnem svetu.«

Pogovor z Bogom ni sestavljen le iz besed, ampak predvsem iz trenutkov tišine, trdi kardinal Ravasi in dodaja, da ni slučajno, da se po judovskem izročilu ne sme izgovoriti ime Boga, ampak se o njem lahko samo molči. V Stari zavezi Svetega pisma zato velikokrat beremo o Bogu, ki molči. Tako na primer Elija na Horebu (1 Kr 19, 12) išče Gospoda v viharju, potresu in ognju. A Gospod ni bil tam, ampak je bil v tišini, ki ni bila znamenje odsotnosti, ampak prisotnosti, ki je Elija ponovno usmerila na pot njegovega poslanstva. O tišini govori tudi Psalm 19: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok. Dan izreka dnevu govor, noč razglaša noči znanje. To ni govor, to niso besede, njihov glas je neslišen; po vsej zemlji gre njihov val, do konca sveta njihove besede.«

Pozitivni vidik božje tišine najdemo tudi v Novi zavezi Svetega pisma. Jezus namreč stalno išče samoto in se umika pred množico, da bi se v molitvi srečal z Očetom. Po Ravasijevih besedah sta prav tako pomenljiva tišina in molk, ki ju Jezus vzpostavlja pred znamenji zla in tako povečuje odrešenje. Na primer ko izžene nečistega duh (Mr 1,25), ko pomiri vihar, ki je znamenje kaosa (Mr 4,39), ko saduceje prisili k molku (Mt 22,34), ko bolnim, ki jih ozdravi, zabiča, naj o tem nikomur ne govorijo (Mr 1,44). Poleg tega pa je tu še tišina samega Jezusa, ki se kaže kot pouk ali opomin ali sodba sogovornika. Pomislimo na prešuštnico in njene tožitelje, pred katerimi se Jezus molče skloni in piše po tleh (Jn 8,6.8), na Jezusov molk pred velikim zborom (Mr 14,60-61), pred Pilatom (Mr 15,4-5) in pred Herodom (Lk 23,9). Ko Jezus stopi na temno pot trpljenja, je njegov molk najbolj zgovoren. To je molk trpečega služabnika, o katerem govori Izaija: »Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust […], kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust« (Iz 53,7). »Obstaja torej žrtveni molk, ki postane začetek odrešenja grešnega človeštva,« trdi kardinal Ravasi in dodaja, da je vse to del skrivnostnega božjega načrta.

Obstaja pa tudi molčanje, ki ustvarja strah in bridkost. Molk, ki zveni kot odsotnost in brezbrižnost ali celo zapuščenost, vernik čuti kot moro. Zato molilec v Psalmih pogosto kliče h Gospodu: »Videl si, Gospod, nikar ne molči, Gospod, ne bodi daleč od mene!« (Ps 35,22), »Gospod, usliši mojo molitev […], ne bodi gluh za moje solze« (Ps 39,13). S vprašanji kot sta »Zakaj?« in »Kako dolgo?«, ki jih psalmist pogostokrat dviga v višine, želi stresti tega nemega Boga, za katerega se zdi, da je zaspal. Božji molk pa je včasih tudi jasno znamenje obsodbe greha: »Vpili bodo tedaj h Gospodu, pa jim ne bo odgovoril, tisti čas bo skril svoje obličje pred njimi, ker so bila hudobna njihova dejanja« (Mih 3,4).

V Novi zavezi Svetega pisma je negativni vidik božje tišine najbolj dramatično prikazan na Kristusovem križu, kjer Jezus sam doživlja zapuščenost Očeta preko njegovega molka: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34). Pa vendar se ta praznina, ki Kristusa v celoti naredi za našega brata, ne le v bolečini in smrti, ampak tudi v odsotnosti Boga, ne konča v dokončni oddaljenosti in samoti. Napoveduje namreč skorajšnji svit velike noči, ko bo Oče odgovoril na klic Sina z njegovim vstajenjem od mrtvih.

Audio:







All the contents on this site are copyrighted ©.