Papež med splošno avdienco o Jezusovi molitvi v vrtu Getsemani: V tisti noči je zemlja
postala nebo
VATIKAN (sreda, 1. februar 2012, RV) – Benedikt XVI. je današnjo splošno avdienco
v Avli Pavla VI. v Vatikanu posvetil Jezusovi molitvi v vrtu Getsemani (Mr 14,32-42),
kamor se Jezus s svojimi učenci napoti po zadnji večerji, da bi tam molil. »V Jezusovi
molitvi k Očetu, v tisti strašni in čudoviti noči v Getsemaniju, je zemlja
postala nebo, zemlja njegove človeške volje, pretresene od strahu in tesnobe, je bila
vzeta v njegovo božansko voljo, da se je tako na zemlji izpolnila volja Boga,«
je izpostavil papež in dodal, da Jezus na Oljski gori človeško voljo privede do popolnega
''da'' Bogu.
Jezus se je pred množicami in svojimi učenci mnogokrat umikal
na samotne kraje ali šel na goro molit. Tisto noč v Getsemaniju, ko se Jezus pripravlja
na osebno molitev, pa se zgodi nekaj novega: zdi se, da ne želi ostati sam. V Getsemanij
s sabo vzame Petra, Jakoba in Janeza. To so trije učenci, ki jih je vzel s sabo tudi
na goro spremenjenja (Mr 9,2-13). Papež je izpostavil, da je ta bližina treh učencev
med molitvijo v Getsemaniju pomembna. Tudi to noč bo Jezus ''sam'' molil k Očetu,
kajti njegov odnos z njim je edinstven in poseben, je odnos Edinorojenega Sina. Pa
vendar Jezus želi, da, čeprav se na kraj, kjer bo molil, odpravi ''sam'', vsaj trije
učenci ostanejo v bližini. »Gre za prostorsko bližino, za prošnjo solidarnosti
v trenutku, ko čuti približevanje smrti, a predvsem gre za bližino v molitvi, da bi
na nek način izrazili uglašenost z njim v trenutku, ko se pripravlja, da do kraja
izpolni Očetovo voljo; gre za vabilo vsakemu učencu, da mu sledi po poti križa,«
je dejal papež. Jezus se na učence obrne s psalmistovimi besedami: »Moja duša je
žalostna do smrti« (Mr 14,34; prim. Ps 43,5) in tako izrazi strah in tesnobo tiste
ure; doživlja globoko samoto ravno sredi uresničevanja Božjega načrta. Jezus pade
z obrazom na tla in moli, da bi šla, če je mogoče, ta ura mimo njega (Mr 14,35). »V
tem Jezusovem strahu in tesnobi,« je dejal papež, »so zaobjeti vsa groza
človeka pred lastno smrtjo, gotovost njene neizprosnosti in spoznanje zla,
ki se dotika našega življenja. […] Ne le človeška strah in tesnoba pred smrtjo,
ampak pretresenost Božjega Sina, ki vidi strašno gmoto zla, ki ga bo
moral vzeti nase, da bi ga premagal in mu odvzel moč.« Benedikt XVI. je
spodbudil, da tudi mi v molitvi moramo pred Boga prinašati svoje napore, trpljenje
in vsakodno prizadevanje, da bi mu sledili in bili kristjani, ter tudi težo zla, ki
ga vidimo v sebi in okrog nas, kajti on nam daje upanje, daje nam čutiti svojo bližino,
daje nam luč na poti življenja.
Jezus svojo molitev nadaljuje z besedami:
»Abbà! Oče! Tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne,
kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,36). Aramejska beseda Abbà kaže na
Jezusov odnos z Bogom Očetom, ki je odnos nežnosti, naklonjenosti, zaupanja in izročenosti.
Papež je izpostavil tudi Jezusovo zavedanje Očetove vsemogočnosti in nato ponovno
prošnjo Jezusove človeške volje, naj odmakne od njega ta kelih. Odločilen pa je tretji
izraz Jezusove molitve, ko človekova volja popolnoma sprejme božjo voljo: »Ne,
kar jaz hočem, ampak kar ti.«»Jezus na Oljski gori človeško voljo privede
do popolnega ''da'' Bogu; v njem je naravna volja popolnoma združena z usmeritvijo,
ki ji jo daje Božja Oseba,« je izpostavil papež. Jezus živi svoje življenje
v skladu s središčem svoje Osebe, ki je Božji Sin. Njegova človeška volja je vpotegnjena
v ''jaz'' Sina, ki se popolnoma izroči Očetu. Tako nam Jezus govori, da samo v oblikovanju
lastne volje po božji, človeško bitje prispe do svoje veličine in postane ''božansko'';
samo tako, da izstopimo iz sebe, samo v ''da'' Bogu se uresniči naša želja, da bi
bili popolnoma svobodni. »To je, kar Jezus izpolni v Getsemaniji: s tem, ko človeško
voljo premesti v božjo voljo, se rodi pravi človek in mi smo odrešeni,« je zatrdil
sveti oče.
Katehezo je sklenil z mislijo, da je v Jezusovi molitvi k Očetu,
v tisti strašni in čudoviti noči v Getsemaniju, zemlja postala nebo, zemlja njegove
človeške volje, pretresene od strahu in tesnobe, je bila vzeta v njegovo božansko
voljo, da se je tako na zemlji izpolnila volja Boga. To je po papeževih besedah pomembno
tudi za nas. Naučiti se namreč moramo bolj zaupati v božjo Previdnost in Boga prositi
za moč, da bi izstopili iz sebe in mu obnovili svoj ''da'', da bi mu ponavljali »zgodi
se tvoja volja«, da bi svojo voljo oblikovali po njegovi. To je molitev, ki jo moramo
ponavljati vsakodnevno, kajti ni vedno lahko zaupati v Božjo boljo, ponavljati Jezusov
''da'', ponavljati Marijin ''da''. »Dragi prijatelji,« je še povabil sveti
oče, »prosimo Gospoda, da bi zmogli ostati budni z njim v molitvi, slediti Božjo
voljo vsak dan, tudi ko nam govori o križu, živeti vedno večjo bližino
z Gospodom, da bi tako na to zemljo prinesli delček Božjega neba.«