Papeževe besede za praznik spreobrnjenja apostola Pavla: Kristjani smo samo tedaj, če srečamo Kristusa

VATIKAN (sreda, 25. januar 2012, RV) – Danes obhajamo praznik spreobrnjenja apostola Pavla. O doživetju sv. Pavla na poti v Damask je med eno izmed svojih sredinih katehez septembra leta 2008 spregovoril tudi papež Benedikt XVI. Naj spomnimo na nekaj njegovih takratnih besed. Med drugim je dejal, da se pri branju Lukovega poročila o tem dogodku, ki je zapisan v Apostolskih delih, ne bi smeli preveč zaustavljati le pri podrobnostih, kot so »svetloba z neba, padec na tla, glas, ki ga kliče, novo stanje slepote, ozdravitev in post«. Vse te podrobnosti se namreč nanašajo na bistveno: »Vstali Kristus se prikaže kot žareča svetloba in spregovori Savlu, spremeni njegovo mišljenje in življenje.« Sijaj Vstalega je tisto, kar ga oslepi. Tako tudi na zunaj postane vidno to, kar je bila njegova notranja resničnost, njegova slepota za resnico, za luč, za Kristusa. Njegova dokončna privolitev Kristusu v krstu pa kasneje zopet odpre njegove oči.

Drugi vir o tem istem dogodku pa predstavljajo pisma sv. Pavla. Sam sicer o tem nikoli ne govori v podrobnostih, večkrat pa namiguje »na skrajno pomembno dejstvo, da je tudi on priča Jezusovega vstajenja«. Ko se je vstali Jezus prikazal tudi njemu, je le-to postalo »temelj njegovega apostolata in njegovega novega življenja«. Svoje poslanstvo je prejel neposredno od Vstalega. Oba vira, Apostolska dela in pisma sv. Pavla se po papeževih besedah ujemata: »Vstali je govoril Pavlu, poklical ga je za apostola, iz njega je napravil pričevalca vstajenja, s posebnim naročilom, da oznanja evangelij poganom.« Pavel pa je istočasno spoznal, da mora »kljub neposrednosti svojega odnosa do Vstalega stopiti v občestvo Cerkve, da se mora dati krstiti in živeti v soglasju z drugimi apostoli«.

V nadaljevanju je sveti oče izpostavil dejstvo, da Pavel tega trenutka na poti v Damask ne razlaga kot dogodka spreobrnjenja. Ta preobrat njegovega življenja namreč »ni bil izid psihološkega postopka, razumskega ali moralnega zorenja ali razvoja, marveč je prišel od zunaj«. Izhajal je iz srečanja z Jezusom Kristusom. V tem smislu ne gre za spreobrnjenje, dozorevanje njegove osebe, temveč za smrt in vstajenje: »eno bivanje je umrlo in iz tega je nastalo drugo, novo bivanje z vstalim Kristusom«. Le v tem globljem smislu »moremo in moramo govoriti o spreobrnjenju. To spreobrnjenje je resnična prenovitev, ki je spremenila vsa njegova merila. Razširila je njegovo srce in ga odprla za vse.« V tem trenutku ni izgubil prav ničesar tistega, kar je bilo v njegovem življenju dobrega in resničnega, na novo pa je razumel modrost, resnico, globino postave in prerokov. »Istočasno se je njegov razum odprl modrosti poganov. Ker se je z vsem srcem odprl Kristusu, je postal zmožen za obsežen dialog z vsemi. Tako je zares mogel biti apostol poganov.«

Papež Benedikt XVI. je izpostavil še vprašanje, kaj vse to pomeni za nas? »To pomeni, da tudi za nas krščanstvo ni nobena nova filozofija ali nova morala. Kristjani smo samo tedaj, če srečamo Kristusa. Seveda se nam ne kaže tako neustavljivo in žareče, kakor je storil s Pavlom, da bi iz njega napravil apostola narodov. A tudi mi moremo srečati Kristusa v branju Svetega pisma, v molitvi, v bogoslužnem življenju Cerkve. Moremo se dotakniti Kristusovega srca in čutiti, da se On dotika našega srca. Šele v tem osebnem odnosu do Kristusa, šele v tem srečanju z Vstalim resnično postajamo kristjani. In tako se odpira naš razum, odstira se nam vsa Kristusova modrost in vse bogastvo resnice.«

Audio: