Papež med splošno avdienco govoril o Jezusovi velikoduhovniški molitvi

VATIKAN (sreda, 25. januar 2012, RV) – Papež je današnjo katehezo med splošno avdienco posvetil Jezusovi velikoduhovniški molitvi (Jn 17,1-26), ko kot duhovnik in žrtev moli zase, za apostole, za vse tiste, ki bodo vanj verovali, in za Cerkev vseh časov. »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe« (Jn 17,1), začne Jezus svojo molitev. »Poveličanje, ki ga Jezus prosi zase kot veliki duhovnik, je vstop v popolno pokorščino Očetu, v pokorščino, ki ga vodi v še popolnejši sinovski položaj,« je zatrdil Benedikt XVI. Ta razpoložljivost in ta prošnja sta prvo dejanje Jezusovega novega duhovništva, ki je popolna podaritev na križu; in ravno na križu, najvišjem dejanju ljubezni, je Jezus poveličan, kajti ljubezen je resnična slava, je božja slava.

Kot drugi moment molitve je papež izpostavil Jezusovo posredovanje za njegove učence: »Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede« (Jn 17,6). Razodeti Božje ime ljudem je uresničitev nove Očetove prisotnosti med ljudmi, je nadaljeval papež. To razodetje ni le beseda, ampak je resničnost v Jezusu. Bog je z nami in uresničil se je v učlovečeni Besedi. Po Jezusu Bog vstopi v človeško meso in na edinstven in nov način postane blizu. Ta navzočnost ima po papeževih besedah svoj vrh v žrtvovanju, ki ga Jezus uresniči v svoji veliki noči smrti in vstajenja. V središču Jezusove molitve za učence je prošnja po posvečenju: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici« (Jn 17,16-19). Kot je poudaril papež, posvetitev tukaj obsega dva elementa: po eni strani pomeni ločiti stvari od človekovega osebnega življenja in jih v celoti dati Bogu, po drugi strani pa ta prenos v območje Boga pomeni ravno »poslati«, poslanstvo: »Ravno zato, ker je neka realnost, neka posvečena oseba darovana Bogu, obstaja za druge, darovana je drugim. Darovati Bogu pomeni ne biti več zase, ampak za druge,« je izpostavil Benedikt XVI.

Tretje dejanje Jezsuove velikoduhovniške molitve pa se razprostira do konca časa: »Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame« (Jn 17,20), prosi Jezus in tako moli za Cerkev vseh časov, moli torej tudi za nas. Osrednja prošnja molitve za učence vseh časov pa je molitev za prihodnjo edinost tistih, ki bodo vanj verovali. »Ta edinost ni proizvod sveta,« je zatrdil papež in nadaljeval, da izvira izključno iz božanske edinosti in prihaja k nam od Očeta po Sinu in Svetem Duhu. Jezus prosi za dar, ki prihaja z neba in ki ima svoj učinek na zemlji. Moli, »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn17,21). Benedikt XVI. je pri tem izpostavil, da je krščanska edinost po eni strani skrita resničnost, ki obstaja v srcu vernikov, obenem pa ima zelo praktičen in konkreten cilj. Mora se namreč pojaviti tudi v zgodovini, da bi svet veroval in da bi vsi zares bili eno. »Edinost prihodnjih učencev, ki so eno z Jezusom, ki ga je Oče poslal na svet, je tudi prvoten izvir učinkovitosti krščanskega poslanstva v svetu,« je poudaril papež.

Izpostavil je še, da se Cerkev rodi iz Jezusove molitve. Ta molitev ni le beseda, ampak je dejanje, s katerim Jezus posveti samega sebe in se žrtvuje za življenje sveta. Jezus moli, da bi njegovi učenci bili eno. V moči te edinosti, Cerkev lahko hodi v svetu ne da bi bila od sveta in živi zaupano ji poslanstvo, da bi svet veroval v Sina in Očeta. Cerkev tako postane kraj, kjer se nadaljuje poslanstvo samega Kristusa: voditi svet iz človekove odtujenosti od Boga, iz greha, dokler ne bo postal Božji svet, je še dejal papež.

Audio: