Kardinal Cañizares o uvajanju v krščanstvo: Bog deluje, človek odgovori

VATIKAN (torek, 24. januar 2012, RV) – Pretekli petek je bil objavljen dekret o odobritvi nekaterih slovesnosti iz Katehetskega direktorija Neokatehumenske poti, ki po svoji naravi niso določene z liturgičnimi knjigami Cerkve. Gre za obrede, ki zaznamujejo različne stopnje uvajanja v krščanstvo znotraj te cerkvene izkušnje, ki je nastala v Španiji v šestdesetih letih in katere ustanovitelja sta Kiko Arguello in Carmen Hernandez. Kaj odobritev tega dekreta pomeni za Cerkev, je za Radio Vatikan pojasnil prefekt Kongregacije za bogoslužje in za zakramente, kardinal Antonio Cañizares Llovera.

»Odobritev tega dekreta o slovesnostih Neokatehumenske poti, ki so vsebovane v Katehetskem direktoriju, za celotno Cerkev pomeni priznanje, kako mora uvajanje v krščanstvo vedno vključevati povezanost med Besedo in slovesnostmi.« Pri tem gre za Božjo besedo in Božje delovanje. Bog je tisti, ki nam govori, in v slovesnostih Bog deluje. Različne stopnje Neokatehumenske poti so tako pot vsakega uvajanja v krščanstvo. Ne gre namreč za izmišljeno, umetno metodologijo, saj posebni obredi za različne trenutke na poti odgovarjajo poti spreobrnjenja in vere, poti celostne vključitve krščanskega življenja v Cerkev.

Kardinal Cañizares je za zglednega opredelil tudi odnos med katehezo in liturgijo, ki je značilen za Neokatehumensko pot. Uvajanje v krščanstvo namreč ne sme temeljiti le na katehezi oz. nečem, kar dela človek sam in poteka le na razumski ravni. Človek je pogosto v skušnjavi, da bi verjel, da je vse sad njegovega delovanja. Toda nasprotno je uvajanje v krščanstvo vedno delovanje Matere Cerkve in delovanje Boga: »Prednost ima Bog: Bog deluje in človek odgovori.« Človek mora prehoditi pot, ki jo razsvetljuje Božja beseda, hkrati pa mora sprejemati Božje delovanje. Pomembno pa je razumeti, da Mati Cerkev vedno predstavlja skupnost. Uvajanje v krščanstvo ni mogoče drugje kot v materinskem naročju Cerkve, saj je hkrati uvajanje v vero, uvajanje v moralno življenje, uvajanje v liturgijo in uvajanje v molitev. Božja beseda, liturgija in krščanska skupnost so torej neločljive.

»Nova evangelizacija ni mogoča brez liturgije in ni mogoča brez evharistije, ki je središče in vrhunec celotne liturgije.« Tako je kardinal Cañizares zatrdil v nadaljevanju pogovora, ko je spregovoril še o odnosu med liturgijo in novo evangelizacijo. Le-te se ne sme razumeti kot propagandno delo ali delovanje neke verske družbe, ki želi razširiti svoja načela. Novo evangelizacijo je potrebno razumeti kot delovanje Boga, ki kliče človeka, podarja milost ter dar spreobrnjenja in vere. Delovanje Boga pa se uresničuje med liturgijo. Pri novi evangelizaciji mora biti resnično poudarjena prednost Boga, je še izpostavil kardinal Cañizares: »Prednost Boga pa je liturgija; je Bog, ki deluje; Bog, ki daje pobudo; Bog, ki odrešuje; je Bog, ki omogoči, da se rodi novo bitje, novi človek. Zato moramo vedno vztrajati pri dejstvu, da nova evangelizacija brez liturgije nima prihodnosti.«

Audio: