Besede papeža Benedikta XVI. o sv. Frančišku Saleškem: Pričevalec krščanskega humanizma

VATIKAN (torek, 24. januar 2012, RV) – Cerkev danes obhaja praznik sv. Frančiška Saleškega, škofa, cerkvenega učitelja in zavetnika katoliškega tiska. »V dobi, kakršna je naša, ki išče svobodo tudi z nasiljem in nemirom, nam ne sme izginiti izpred oči aktualnost tega velikega učitelja duhovnosti in miru, ki na vrhuncu presenetljivega in popolnega poučevanja o ljubezni učencem izroča 'duha svobode', resnične svobode. Sv. Frančišek Saleški je zgleden pričevalec krščanskega humanizma; s svojim domačnim slogom, s prilikami, ki imajo pogosto poetične poteze, opominja človeka, da globoko v sebi nosi vpisano domotožje po Bogu in da lahko najde resnično veselje in svoje najbolj popolno uresničenje samo v Njem.« Tako je o današnjem godovnjaku med eno izmed svojih sredinih katehez dejal papež Benedikt XVI.

Frančišek Saleški se je rodil leta 1567 v obmejni francoski pokrajini. Bil je sin stare savojske plemiške družine. Študiral je v Parizu, kjer se je med drugim posvetil tudi teologiji. Na očetovo željo je nato študiral še pravo na Univerzi v Padovi. V mladosti, ko je v sebi premleval misli sv. Avguština in sv. Tomaža Akvinskega, je doživel globoko krizo, ki ga je napeljala, da se je začel spraševati o svojem večnem odrešenju in o vnaprejšnji božji odločitvi glede njega. Ko je preizkušnja dosegla vrhunec, se je odpravil v dominikansko cerkev v Parizu, odprl svoje srce in molil: »Gospod, naj se zgodi karkoli, Ti, ki vse držiš v svoji roki in čigar pota so pravičnost in resnica; Ti, ki si vedno pravični sodnik in usmiljeni Oče, karkoli si odločil glede mene …, jaz te bom ljubil, Gospod.« Po papeževih besedah je dvajsetletni Frančišek tako našel mir v koreniti in osvobajajoči resničnosti Božje ljubezni: »ljubiti ga, ne da bi karkoli prosil za povračilo, in zaupati v Božjo ljubezen; nič več se spraševati, kaj bo Bog naredil z mano: preprosto ga ljubim, neodvisno od tega, kaj mi da in česa ne.« Tako je bilo vprašanje o vnaprejšnji določitvi rešeno, ker ni več iskal, kaj vse bi lahko dobil od Boga, ampak ga je preprosto ljubil in se prepuščal njegovi dobroti. »In to je bila skrivnost njegovega življenja.«

Leta 1593 je bil Frančišek posvečen v duhovnika, devet let zatem pa je postal ženevski škof. To je bil čas, ko je bilo mesto trdnjava kalvinizma, zato je bil škofijski sedež »v izgnanstvu« v Annecyju. Frančišek je v dialogu s protestanti kmalu doumel, kako sta onstran nujnega teološkega soočenja še bolj učinkovita »osebni odnos in ljubezen«. Bil je apostol, pridigar, pisatelj, človek dejanja in molitve. Predvsem pa je bil »voditelj duš«. Umrl je leta 1622 pri petinpetdesetih letih. Živel je relativno kratko, a zelo dejavno življenje.

Sveti oče je spomnil na njegovi deli Uvod v pobožno življenje (1607) in Razprava o božji ljubezni (1616). Prvo delo poudarja klic k popolnosti, k svetosti, in sicer sredi tega sveta in med opravljanjem nalog svojega stanu. Prava pobožnost namreč »prodre vse do kraljevega prestola, v šotor vojaških poveljnikov, v sodne palače sodnikov, v urade, v trgovine in celo v pastirske koče«. Drugo delo pa izpostavlja še zahtevnejši pouk: »Po vzorcu Svetega pisma sv. Frančišek Saleški govori o zedinjenju med Bogom in človekom, tako da razvije vrsto podob medosebnih odnosov. Njegov Bog je oče in gospodar, ženin in prijatelj, ima značilnosti matere in dojilje, je sonce, ki ga skrivnostno razodeva celo noč. Tak Bog vleče človeka k sebi z vrvicami ljubezni, to je z vezmi prave svobode.«

Audio: