S svojim zgledom je tudi pokazal, kako naj to sprejemajo in v tem je bil škof Vovk njegov zvesti učenec

SLOVENIJA (sobota, 21. januar 2012, RV) – V petek, 20. januarja 2012, je minilo 60 let, odkar so na železniški postaji v Novem mestu zažgali ljubljanskega škofa Antona Vovka (1900–1963). Omenjeni dogodek so v novomeški stolnici sv. Nikolaja danes obeležili s spominsko mašo, ki jo je ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres. Pri sveti maši so bili navzoči tudi birmanci iz novomeške dekanije, ki jim je škof Vovk leta 1952 podelil zakrament birme. Zaradi burnih demonstracij so redne kanonične birme v novomeški dekaniji odpadle, zato je večina birmancev, med njimi tudi novomeški škof Andrej Glavan, zakrament birme prejela v Ljubljani. Po maši je ljubljanski nadškof pred stolnico blagoslovil doprsni kip škofa Vovka.

Ljubljanski nadškof in metropolit je med homilijo opisal dogodek zažiga in držo s katero je škof Anton Volk prenašal to trpljenje. Ravnanje nahujskane množice v Novem mestu je spominjalo na ravnanje prav tako nahujskane množice med procesom proti Jezusu. Nadškof Stres je podal vzporednico med trpečim Učiteljem in Gospodom ter njegovim učencem Antonom Vovkom z besedami: »Jezus je učence jasno pripravljal na to, da bodo zaradi pripadnosti njemu morali trpeti. S svojim zgledom je tudi pokazal, kako naj to sprejemajo in v tem je bil škof Vovk njegov zvesti učenec.

Prvič, nasproti razburjeni drhali, ki je z znašanjem nad bolnim in težko ranjenim škofom teptala svoje človeško in ne škofovo dostojanstvo, stoji na zunaj nemočni škof vzravnano in mirno. Na sovražni bes odgovarja dostojanstveno. Udarci s pestmi, s palicami, klofute ali kepe umazanega snega, ki jih mečejo vanj, ga ne zamajejo v njegovem notranjem miru. Podobno kot pri Jezusu v trpljenju tudi v škofovi drži ni čutiti sovraštva ali maščevalnosti, temveč kvečjemu zgroženost nad zaslepljenostjo in žalost ob dejstvu, da ne poznajo resnice, da ne poznajo ne Jezusa in ne njegovega Očeta.

Drugič, nobena nevarnost in nobena grožnja Jezusa ni odvrnila od zvestobe njegovemu poslanstvu. Kakor smo slišali v prvem berilu, so tudi apostoli ostali zvesti in neustrašeni, še več, celo veseli so bili, da so smeli kaj pretrpeti za Jezusa. Enako apostol Peter v današnjem drugem berilu poziva kristjane, naj se radujejo, če jim je dana možnost, da v preizkušnjah za vero pričujejo in utrjujejo zvestobo. Če nam pripadnost kakšni skupini ljudi prinaša koristi, ta pripadnost ni veliko vredna in tudi ne traja dolgo. Resnična pripadnost Jezusu Kristusu se pokaže šele tedaj, ko nas to nekaj stane. Škofa Antona Vovka je zvestoba Jezusu in Cerkvi veliko stala, vendar je bila cena trpljenja, ki jo je plačal, cena za njegovo še bolj verodostojno, zvesto in prepričljivo pričevanje za Jezusa Kristusa ter pogumno obrambo temeljnih pravic Cerkve in vseh njenih članov.

V današnjih razmerah naj bo to tudi naša dostojanstvena drža: zvestoba Jezusu Kristusu v Cerkvi ter pogumno in požrtvovalno prizadevanje na vseh ravneh našega osebnega in družbenega življenja za zmago resnice, pravičnosti in ljubezni. Amen.«

Audio: