V Rimu potekal simpozij, posvečen nadškofu Ladariji
RIM (torek, 17. januar 2012, RV) – Na papeški univerzi Gregoriana je v ponedeljek
potekal simpozij, posvečen tajniku Kongregacije za nauk vere, nadškofu Luisu Franciscu
Ladariji Ferreru. Nadškof Ladaria je znan kot velik poznavalec sv. Hilarija in njegovega
nauka. V Ladarijevi biografiji je treba izpostaviti dve knjigi: eno o Svetem Duhu
in drugo o kristologiji pri sv. Hilariju, nato prevoda Hilarijeveih del De Trinitate
ter In Matthaeum s prevajalčevimi opombami in še slovar, v celoti posvečen
sv. Hilariju. Poleg teh petih velikih del je Ladaria napisal še 22 člankov, v katerih
obravnava nauk sv. Hilarija v trinitaričnega in antropološkega vidika. Monsignor Ladaria
je na papeško univerzo Gregoriano v Rimu prispel leta 1973, ko je vpisal doktorat
in ga uspešno zagovarjal dve leti zatem. Od leta 1985 pa je postal stalni član rimske
skupnosti Družbe Jezusove. Leta 2008 je bil imenovan za tajnika Kongregacije za nauk
vere.
Med predavatelji na simpoziju je bil tudi Philippe Curbelié iz katoliškega
inštituta v Toulousu v Franciji. Spregovoril je o vprašanju: Kdo bolje osvetljuje
skrivnost stvarjenja človeka, Adam ali Kristus? Gre za vprašanje, s katerim se je
kot teolog mnogo ukvarjal tudi nadškof Ladaria. Stvarjenje vsega v Kristusu in ne
le v Logosu pomeni, da stvari ne morejo biti ustvarjene drugače kot z vidika njihove
dovršitve v drugem Adamu, trdi Ladaria. Kristusova mediacija v stvarstvu se najbolj
uveljavlja v stvarjenju Adama, katerega skrivnost ne more biti bolje osvetljena. Tesno
povezanost med Adamom in Novim Adamom je Ladaria iskal pri mnogih avtorjih in jih
obravnaval v antropološko-teoloških razpravah. Predavatelj Curbelié je med drugim
še dejal, da Ladaria vztraja pri ohranjanju povezave med dvema zahtevama: enotnost
Božjega načrta in zastonjskost Sinovega učlovečenja. V Kristusu se je razodelo to,
kar od vedno daje smisel celotnemu stvarstvu in še posebej človeku, trdi Ladaria.
Človek, ustvarjen v Kristusu, ne uresničuje Božjega načrta in ne dospe do popolne
samouresničitve, če ni soudeležen v intimnosti učlovečenega Sina oziroma v sinovskem
odnosu, ki Jezusa pridružuje Očetu v Svetem Duhu, v bratskem odnosu pa ga povezuje
s celotnim človeštvom.