Tridnevnica pred 60. letnico zažiga škofa Antona Vovka v Novem mestu
Tridnevnico pred 60. letnico zažiga škofa Antona Vovka v Novem mestu, 20. januarja
1952, kakor opis tega dogodka, je za Radio Vatikan pripravil profesor dr. Anton Štrukelj.
1.
Vovkova življenjska pot Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem
v isti sobi kot njegov prastric France Prešeren. Ljudsko šolo je opravil na Breznici
in v Kranju, kjer je obiskoval tudi prvih šest let gimnazije. Starša sta mu zgodaj
umrla, oče, ko še ni dopolnil štirih let, in mati, ko mu jih je bilo 17 let. Jeseni
1917 je vstopil v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano v malo semenišče. Tam je
leta 1919 maturiral, nato je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 29. junija 1923
posvečen v duhovnika. Slutil je, da ga čakajo hude preizkušnje. Kor Prešernov pranečak
je v verzih zapisal:
"Kar gotovo kdaj, bodoče trnje ti zastavi pot
življenja... A ne plakaj! Saj s trnjem ostrim bil je venčan
sam Gospod, naš vzor trpljenja. Tedaj postoj. Počakaj! Poljubi
trn, božja volja v njem žari. Da si nabiraš milost in moči!"
Po
novi maši je prva tri leta služboval kot kaplan v Metliki. Nato je leta 1926 postal
kaplan in čez dve leti župnik v Tržiču. V času vodenja župnije se je izjemno izkazal
tako na pastoralnem, prosvetnem, duhovnem kot socialnem področju. Prenovil je župnijsko
cerkev, druge sakralne objekte ter mesečno izdajal Cerkveni glasnik, ki je bil najvzorneje
urejen župnijski list v škofiji.
Leto dni pred začetkom vojne, leta 1940, ga
je škof poklical za stolnega kanonika v Ljubljani, in sicer z namenom, da s časom
prevzame mesto rektorja novega Baragovega semenišča. V začetku vojne je Vovk postal
predsednik škofijskega odbora za pomoč duhovnikov beguncev. Septembra 1944 je postal
še vodja Bogoslovnega semenišča.
Anton Vovk je 15. junija 1945 prevzel vodenje
ljubljanske škofije, in tako v tistih skrajno divjih časih za Cerkev postal generalni
vikar in »generalni revež«, kot je sam zapisal. Leto dni kasneje 15. septembra 1946
ga je papež Pij XII. imenoval, za ljubljanskega pomožnega škofa. 1. decembra 1946
je bil slovesno posvečen v ljubljanski stolnici. Škof Vovk je izredno modro in požrtvovalno
vodil škofijo v zelo težkih časih in ostal ves čas zvest pričevalec Kristusovega evangelija
v duhu svojega škofovskega gesla V Gospoda zaupam.
Po smrti Škofa Rožmana,
je bil 26. novembra 1959 imenovan za rezidencialnega ljubljanskega škofa, leta 1961,
ko je bila ljubljanska škofija ob 500 letnici povzdignjena v nadškofijo, pa je bil
imenovan za nadškofa. Umrl je v škofijski palači v Ljubljani 7. julija 1963. Pokopan
je bil tri dni kasneje pri Sv. Križu v Ljubljani, v grob poleg škofa Jegliča.
Duhovniški svet ljubljanske nadškofije je leta 1996 soglasno predlagal, naj se
začne postopek za njegovo beatifikacijo. Kongregacija za svetnike je 23. januarja
1999 izdala soglasje, da se postopek lahko prične, nadškof in metropolit dr. France
Rode pa je 13. maja 1999 izdal odlok o začetku postopka za beatifikacijo, Anton Vovk
je s tem dobil naziv »božji služabnik«. Postopek je bil na škofijski ravni končan
v Ljubljani, 12. oktobra 2007. Vsa dokumentacija je bila izročena kongregaciji za
zadeve svetnikov v Rimu, dne 26. oktobra 2007.
Molitev za beatifikacijo: O
Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja in pogumnega pričevalca
v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami
še močneje zablestel njegov zgled in bosta po njegovi priprošnji rasli zaupanje v
Tvojo Očetovsko previdnost in v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.