RIM (sreda, 11. januar 2012, RV) – Na papeški lateranski univerzi v Rimu je
danes potekal enodnevni simpozij z naslovom Kakšna družina za kakšno družbo,
kot priprava na letošnji svetovni kongres družin v Milanu. Poklicali smo Mojco Magdič,
doktorantko na Papeškem inštitutu Janeza Pavla II. za študije o zakonu in družini,
ki je za Radio Vatikan predstavila današnji simpozij, njegov namen, predavatelje ter
glavne poudarke. Predstavila pa je tudi inštitut Janeza Pavla II. in njegovo poslanstvo.
Inštitut
Janeza Pavla II za družino in zakon in Inštitut Redemptor Hominis za pastoralo, sta
danes skupaj organizirala simpozij pod imenom Kakšna družina za kakšno družbo.
Simpozij je bil namenjen kot priprava na 7. svetovno srečanje družin, ki bo letos
maja v Milanu. Osrednja tema simpozija je bila poglobiti tri neločljive dimenzije
vsakdanjege življenja: družina, delo in praznovanje. Pozdravni govor nam je dodelil
Rektor Lateranske univerze, Mons. Enrico dal Covolo, ki je z veseljem podprl sodelovanje
dveh inštitutov. Povzemajoč besede papeža Beneditka XVI., nas je opozoril na nujnost
vzgoje, ki zmore oblikovati ljudi v zdrave osebnosti, pripravljenje na sodelovanje
z drugimi.
V prvem delu simpozija so spregovorili g. Davide Milani, organizator
svetovnega dneva družine, prof. Jose Noriega in prof. Chiara Palazzini. Milani je
spregovoril o delu in praznovanju kot o neòem pozitivnem, kar vzdrùuje in oblikuje
človeka. Profesor Noriega se je ustavil ob kinu in ob njegovi vzgojni vlogi v družbi.
Kino predstave, še posebej tiste, ki prikazujejo družinske zgodbe, nas lahko učijo
pravega humanizma, pravih čustev in tako orientirajo naš pogled proti lepoti, h kateri
je namenjena družina. Prof. Palazzini, kot zadnja gostja prvega dela simpozija, nam
je orisala tako imenovano fiction družino, ki je neke vrste nerealna družina,
in ki obstaja le na platnu. Taka družina na nek način zabrisuje realno življenje in
resnično družinsko dinamiko.
V drugem delu simpozija smo bili deležni pričevanja
treh gostov, ki so neposredno povezani s filmsko industrijo. Prva je bila igralka,
Cristiana Capotondi, ki nam je spregovorila o njenem zadjem filmu La peggiore settimana
della mia vita (Najbolj grozen teden v mojem življenju), v katerem je odigrala
glavno vlogo. Italjanska igralka nam je orisala svet za sceno, za katerega pravi,
da se tudi v zaigranih vlogah sklepajo družinske vezi. Naslednji je spregovoril režiser
Guido Chiesa in o njegovem izkustvu ob režiranju filma o Sveti Družini. Srce
njegovega pričavanja je bilo odkritje pedagoškega modela Svete Družine. Sam pravi,
da ljubezen, skrb, sprejetost, spoštovanje ostajajo najnujnejše potrebe človeka, ne
glede na čas v katerem smo. Kot zadnji od gostov nam je spregovoril igralec Alessio
Buoni. Ta je izpostavil, da je za dobro razumevanje danega lika potrebno pogledati
v družinsko zgodbo le tega. Po njegovem ima vsaka vloga svojo osebnost, in vsaka osebnost
ima svojo družinsko preteklost.
Simpozij je zakljičil kardinal Ennio Antonelli,
predsednik papeškega sveta za družino. Ta je poudaril tri dimenzije človekovega življenja
(družina, delo in praznovanje) kot tri blagoslove, dane od Boga. Družina kot mesto
ljubezni in podarjanja, delo kot služenje drugemu in sodelovanje z Bogom, ter praznovanje
kot počitek in občudovanje nad storjenim delom.