2012-01-11 15:33:33

Na papeški lateranski univerzi simpozij o družini


RIM (sreda, 11. januar 2012, RV) – Na papeški lateranski univerzi v Rimu je danes potekal enodnevni simpozij z naslovom Kakšna družina za kakšno družbo, kot priprava na letošnji svetovni kongres družin v Milanu. Poklicali smo Mojco Magdič, doktorantko na Papeškem inštitutu Janeza Pavla II. za študije o zakonu in družini, ki je za Radio Vatikan predstavila današnji simpozij, njegov namen, predavatelje ter glavne poudarke. Predstavila pa je tudi inštitut Janeza Pavla II. in njegovo poslanstvo.

Inštitut Janeza Pavla II za družino in zakon in Inštitut Redemptor Hominis za pastoralo, sta danes skupaj organizirala simpozij pod imenom Kakšna družina za kakšno družbo. Simpozij je bil namenjen kot priprava na 7. svetovno srečanje družin, ki bo letos maja v Milanu. Osrednja tema simpozija je bila poglobiti tri neločljive dimenzije vsakdanjege življenja: družina, delo in praznovanje. Pozdravni govor nam je dodelil Rektor Lateranske univerze, Mons. Enrico dal Covolo, ki je z veseljem podprl sodelovanje dveh inštitutov. Povzemajoč besede papeža Beneditka XVI., nas je opozoril na nujnost vzgoje, ki zmore oblikovati ljudi v zdrave osebnosti, pripravljenje na sodelovanje z drugimi.

V prvem delu simpozija so spregovorili g. Davide Milani, organizator svetovnega dneva družine, prof. Jose Noriega in prof. Chiara Palazzini. Milani je spregovoril o delu in praznovanju kot o neòem pozitivnem, kar vzdrùuje in oblikuje človeka. Profesor Noriega se je ustavil ob kinu in ob njegovi vzgojni vlogi v družbi. Kino predstave, še posebej tiste, ki prikazujejo družinske zgodbe, nas lahko učijo pravega humanizma, pravih čustev in tako orientirajo naš pogled proti lepoti, h kateri je namenjena družina. Prof. Palazzini, kot zadnja gostja prvega dela simpozija, nam je orisala tako imenovano fiction družino, ki je neke vrste nerealna družina, in ki obstaja le na platnu. Taka družina na nek način zabrisuje realno življenje in resnično družinsko dinamiko.

V drugem delu simpozija smo bili deležni pričevanja treh gostov, ki so neposredno povezani s filmsko industrijo. Prva je bila igralka, Cristiana Capotondi, ki nam je spregovorila o njenem zadjem filmu La peggiore settimana della mia vita (Najbolj grozen teden v mojem življenju), v katerem je odigrala glavno vlogo. Italjanska igralka nam je orisala svet za sceno, za katerega pravi, da se tudi v zaigranih vlogah sklepajo družinske vezi. Naslednji je spregovoril režiser Guido Chiesa in o njegovem izkustvu ob režiranju filma o Sveti Družini. Srce njegovega pričavanja je bilo odkritje pedagoškega modela Svete Družine. Sam pravi, da ljubezen, skrb, sprejetost, spoštovanje ostajajo najnujnejše potrebe človeka, ne glede na čas v katerem smo. Kot zadnji od gostov nam je spregovoril igralec Alessio Buoni. Ta je izpostavil, da je za dobro razumevanje danega lika potrebno pogledati v družinsko zgodbo le tega. Po njegovem ima vsaka vloga svojo osebnost, in vsaka osebnost ima svojo družinsko preteklost.

Simpozij je zakljičil kardinal Ennio Antonelli, predsednik papeškega sveta za družino. Ta je poudaril tri dimenzije človekovega življenja (družina, delo in praznovanje) kot tri blagoslove, dane od Boga. Družina kot mesto ljubezni in podarjanja, delo kot služenje drugemu in sodelovanje z Bogom, ter praznovanje kot počitek in občudovanje nad storjenim delom.

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.