Benedikt XVI. med splošno avdienco govoril o Jezusovi molitvi pri zadnji večerji

VATIKAN (sreda, 11. januar 2012, RV) – Benedikt XVI. je današnjo katehezo med splošno avdienco posvetil Jezusovi molitvi pri zadnji večerji. Ravno v dneh, ko se je Jezus poslavljal od svojih učencev, se je približevala judovska pasha, spomin na osvoboditev Izraela iz egiptovskega suženjstva. Zadnja večerja se umešča v ta okvir z neko temeljno novostjo. Jezus namreč gleda proti svojemu trpljenju, smrti in vstajenju. Zato želi to večerjo preživeti s svojimi učenci, in sicer na poseben in popolnoma drugačen način od ostalih pojedin. Gre za njegovo večerjo, v kateri bo daroval nekaj popolnoma novega: daroval bo samega sebe. Na ta način Jezus obhaja svojo pasho, v naprej doživi svoj križ in svoje vstajenje.

Jedro zadnje večerje je po papeževih besedah postavitev evharistije, je velika molitev Jezusa in Cerkve. Ko Pavel in Luka govorita o tem dogodku, uporabljata besedo zahvala (eucaristia): »…vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal,« (Lk 22,19). Matej in Marko pa izpostavljata blagoslovitev (eulogia): »…je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal,« (Mr 14,22). Oba grška izraza eucaristia in eulogia sta povezana z judovsko molitvijo zahvale in blagoslova berakha in kažeta na dve neločljivi razsežnosti te molitve. Berakha je predvsem zahvala in hvalnica, ki se dviga k Bogu za prejeti dar: pri zadnji večerji sta to kruh in vino. »Ta molitev hvale in zahvale, ki se dviga k Bogu,« je dejal papež, »se vrne kot blagoslov, ki prihaja na daritev od Boga in jo obogati. Zahvaljevanje, hvaljenje Boga postane tako blagoslov, in daritev Bogu se vrne k človeku blagoslovljena s strani Vsemogočnega.« Besede pri postavitvi evharistije so povezane s tem molitvenim kontekstom in tako hvalnica in blagoslov molitve berakha postaneta blagoslov in spremenjenje kruha in vina v Jezusovo telo in kri.

Sveti oče je izpostavil tudi pomen Jezusovih gest, ko razlomi kruh in ponudi vino. Obe dejanji sta po tradiciji pripadali poglavarju družine, ki ob svoji mizi zbere domače, obenem pa tako izrazi tudi gostoljubnost do tujcev. Na ta način se Jezus poslavlja od svojih učencev ter gestam doda nov pomen: v kruhu in vinu namreč Jezus daruje samega sebe. S to daritvijo pri zadnji večerji, Jezus v naprej napove svojo smrt in svoje vstajenje: »V naprej daruje življenje, ki mu bo odvzeto, in na ta način svojo nasilno smrt spremeni v dejanje svobodne podaritve samega sebe za druge in drugim. Doživeto nasilje se spremeni v dejavno, svobodno in odrešilno žrtvovanje.«

V molitvi tako Jezus pokaže na svojo identiteto in odločenost, da bo do konca izpolnil poslanstvo popolne ljubezni, se daroval pokoren Očetovi volji. Benedikt XVI. je izpostavil, da je ta velika izvirnost Jezusovega darovanja preko evharističnega spomina vrhunec njegove molitve, ki zaznamuje poslovilno večerjo z učenci. Ko premišljujemo Jezusove geste in besede tistega večera, jasno vidimo, da je tesni in stalni odnos z Očetom tisti kraj, kjer svojim učencem in vsakemu med nami zapusti zakrament ljubezni. V sobi zadnje večerje dvakrat zazvenijo besede »To delajte v moj spomin.« Z darovanjem sebe, Jezus praznuje svojo pasho in sam postane jagnje, ki vodi v izpolnitev vsega starodavnega bogočastja, je dejal papež.

Benedikt XVI. je dejal, da s tem, ko se udeležimo evharistije, na poseben način živimo Jezusovo molitev, ki jo je izrekel in jo stalno izreka za vsakega med nami, da bi zlo, ki ga vsi srečamo v življenju, ne moglo zmagati, ter bi v nas delovali moč, ki spreminja smrt, in Kristusovo vstajenje. Cerkev z evharistijo odgovarja na Jezusovo zapoved: »To delajte v moj spomin.« Ponovi molitev zahvale in blagoslovitve in s tem besede transsubstanciacije kruha in vina v Gospodovo telo in kri. Naše evharistije nas po papeževih besedah vedno znova povezujejo v Jezusovo molitev. Cerkev je besede posvetitve od vsega začetka razumela kot del molitve, ki se moli skupaj z Jezusom, kot središče hvalnice, polne hvaležnosti, preko katere nam Bog ponovno daruje sad zemlje in človeško delo kot Jezusovo telo in kri, kot samodarovanje Boga samega. Ko sodelujemo pri evharistiji in se hranimo s telesom in krvjo Božjega Sina, svojo molitev pridružujemo molitvi velikonočnega jagnjeta v njegovi največji noči, da naše življenje kljub naši šibkosti in nezvestobi ne bi bilo izgubljeno, ampak bi postalo spremenjeno, je še dejal papež.

Audio: