Pričevanje patra Paola dall'Oglia o perečem stanju kristjanov v Siriji
VATIKAN (torek, 10. januar 2012, RV) – V Siriji še vedno ni prenehalo nasilje
nad protestniki proti sedanjemu režimu. Po ocenah OZN je bilo do sedaj ubitih okoli
pet tisoč ljudi. Na diplomatski ravni tako arabska liga kot opozicija zahtevata ustavitev
nasilja, hkrati pa bo panarabska organizacija še ostala na tem ozemlju ter povečala
število svojih opazovalcev. Za sedaj ne bodo zaprosili pomoč pri OZN. Ob vsem tem
pa najbolj trpi civilno prebivalstvo, predvsem kristjani, ki so v Siriji pod močnim
pritiskom, podobno kot v skoraj v vseh arabskih deželah, kjer so bili družbeni nemiri.
V takšni situaciji pa zasluži pozornost pričevanje patra Paola dall'Oglia, ustanovitelja
meniške skupnosti v samostanu Mar Moussa, blizu Nabaka v Siriji, ki je pobudnik dialoga
med kristajni in muslimani in si že nekaj mesecev prizadeva za notranjo spravo.
V
pogovoru za naš Radio je pater dejal: »Versko življenje je zelo intenzivno. Ta trenutek
veliko molimo, pa ne samo v Siriji. Videli smo iraške kristjane, kolikšno vero so
pokazali med nekajletno krizo, prav tako tudi kristjani v Egiptu, ki so se znašli
v za njih odločilnem trenutku. Tudi jordanski kristjani spremljajo z veliko evangelsko
zagnanostjo gibanje za prenovo družbe. Kljub temu pa številni kristjani trpijo zaradi
strahu pred prihodnostjo. Utemeljeno se bojijo, da se bodo pojavila v tem izrednem
stanju islamska gibanja, ki bodo pomaknila nazaj kazalce zgodovine, ter bodo kristjani
kot manjšina spet padli v podrejeni položaj, tako družbeni kot moralni in bo spet
za njih nemogoče življenje v teh državah. Jasno, kristjane na Bližnjem vzhodu ter
kristjane v deželah v razvoju, skušamo nagovoriti, da premagajo strah ter pogumno
in preprosto sodelujejo. Poklicani smo namreč biti kvas za testo, zato ne moremo preprosto
ostati zunaj njega. Seveda pa so težave, ki jih bo potrebno premagati. Verjamem, da
bodo tisti, ki jih Jezus pošilja kot golobe, kot jagnjeta, kot preudarne osebe, zmogli
delovati po načelu ponižnosti, v mislim imam Frančiška in njegove brate, in sicer
nikakor ne, kot podrejeni, nedejavni ter nesposobni. Kristjani na Bližnjem vzhodu
sicer sprejemajo, da imajo njihovi sodržavljani muslimani svobodo, odgovornost in
vodilne funkcije pri demokratičnem odločanju, vednar pa morajo za to žrtvovati večjo
svobodo, ki so jo prej imeli. Vsekakor pa je to način, s katerim lahko kristjani prispevajo
svoj kvas za to testo ( novo družbo).«
Na novinarkino opažanje glede Iraka,
kjer je izseljevanje zelo močno in na njeno vprašanje, kako je glede tega v Siriji
ter če ima razumevanje do tistih kristjanov, ki v tem težkem trenutku zapustijo deželo,
je pater odgovoril: »Seveda, zelo dobro jih razumem, saj se takrat, ko ni zagotovljena
varnost, pojavi strah za lastne otroke. Kljub temu jih spodbujamo, naj ostanejo. Ko
se bo stanje izboljšalo, se bodo vrnili. In če se ne bodo oni vrnili, bodo prišli
drugi. Glede tega je potrebno biti ponižen. Razlogi neke družine, da se izselijo,
večkrat preprosto niso splošni razlogi Cerkve, s katerimi jih opogumlja, naj ostanejo.
Opogumljamo jih, naj ostanejo. Nekateri res pogumni ostanejo iz duhovnih razlogov,
drugi pa čutijo dolžnost, da zaščitijo svoje otroke.«
Naslednje novinarkino
vprašanje je bilo o tem, če ve, koliko oseb je zapustilo državo. »Ne, ne bi vedel
točnih podatkov. Vem pa, da so neizmerne težave pri pridobivanju vizumov za Zahod,
ki onemogočajo izseljevanje. Če rečem na splošno, veliko jih je, ki želijo iti proč,
le nekaterim pa to res uspe. Mislim, da ne moremo govoriti o velikem številu. Bolj
izobraženo prebivalstvo in tisti, ki jim gre ekonomsko dobro ter imajo mednarodne
zveze, imajo glede tega več možnosti.«