Krščansko upanje - ljubeče sodelovanje z Bogom

RIM (torek, 10. januar 2012, RV) – V začetku januarja je na rimskem papeškem ateneju Regina Apostolorum potekalo dvodnevno srečanje z naslovom Spremljati upanje, ki ga je organiziral tamkajšnji inštitut za verske znanosti. Med različnimi govorniki je bil tudi direktor inštituta German Sanches, ki je med drugim dejal, da človek, ki goji krščansko upanje, svoje zaupanje polaga v Božje obljube za njegovo življenje in življenje vseh ljudi in sveta. Ne gre torej za pasivno pričakovanje, ampak za ljubeče sodelovanje, da bi se te obljube uresničile. Krščnsko upanje ničesar ne odvzame človeškemu upanju, ampak slednjega dopolnjuje. Zato tudi kristjan, ki upa v Božje obljube, ne ostaja nedejaven. Ravno te obljube predstavljajo njegov ideal in njegov življenjski cilj. Vanje položi vse svoje zaupanje in iz njih črpa svoje moči za delovanje v svetu, da bi se te obljube tudi uresničile.

Po Sanchesovih besedah je kristjan romar v pravem smislu besede. S tem, da je temelj njegovega upanja položen v Kristusove obljube, je njegovo romanje povezano s stalnim bojem, da sledi Kristusovih obljub odkriva v svojem vsakodnevnem življenju. Osnova krščanskega upanja so ponižnost, vera in moč. Vera zagotavlja zmago večnih stvari nad časovnimi. Sveti Pavel zato vero pojmuje kot odločilno načelo prihodnosti. Sanches je dodal, da ponižnost ne pomeni pasivnosti, ampak je brezpogojna izročitev Božji volji in pozitivno sprejemanje samega sebe, pri čemer je vse upanje položeno v Božje obljube.

Zbrane je nagovorila tudi psihologinja Michela Pensavalli. Kot je dejala, je upanje povezano s pričakovanjem prihodnosti, s hrepenenji, z optimističnim pogledom, z zaupanjem in vero. Postmoderni človek po njenem prepričanju živi z vedno večjo nezmožnostjo identificirati se z lastnim telesom in njegovimi naravnimi potrebami. Namesto tega sta prisotna slepi fanatizem in strah, saj človek živi brez pravega zaupanja v življenje, ki bi segalo onkraj njega samega, zato je v nenehnem iskanju varnosti zunaj sebe. Postmoderni človek se nahaja na sredi poti med sterilnim občutkom vsemogočnosti in vseznanstvenosti ter stanjem popolne izgubljenosti glede najpreprostejših življenjskih dejstev, kot so ljubezen, prijateljstvo, izguba in smrt. Izgubil je sposobnost za branje in dešifriranje narave znotraj in zunaj sebe. Izgubil je zaupanje, da lahko naredi korak nazaj in stopi na drugo pot življenja, ki se živi v vsej svoji preprostosti in pristnosti.

Ta izguba zaupanja je eden od osnovnih meril za določanje depresivnosti, ki v bistvu pomeni stanje brez upanja. Upanje je namreč notranja gotovost, ki daje vrednost najtežjim in najbolj bolečim vidikom našega bivanja. Utemeljena je na veri in zaupanju, ki izvirata iz zmožnosti sprejemanja življenja v njegovi celovitosti. Po besedah Pensavallijeve je temeljni element psihološkega okrevanja motivacija. Motivacija namreč dopušča, da ugotovimo in sledimo določeno strategijo v procesu, ki nas vodi do spremembe. Večja je motivacija, večja je možnost, da dejavno sprejmemo nek načrt delovanja. Oseba, ki zna biti optimistična, je prav tako zmožna upati. Upanje je zaupno pičakovanje dobrega, je nagnjenost k sprejemanju pozitivnih vidikov življenja in je zato tudi nujna drža za pozitivno vplivanje na družbo. Kdor upa, ta tudi trdno verjame v svoje notranje moči, s katerimi lahko izboljša negativne situacije, doseže določeno dobro notranje počutje, nima potrebe, da bi mislil samo nase, in zato uspe biti altruističen.

Audio: