Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za nedeljo Gospodovega krsta
Besede, ki jih evangelist Marko navaja na začetku svojega evangelija: »Ti si moj ljubljeni
Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11) nas uvedejo v jedro današnjega praznika Gospodovega
krsta, s katerim se zaključi božični čas. V sklopu božičnih slovesnosti razmišljamo
o Jezusovem rojstvu, kakor so ga napovedali angeli odeti v čudovito Božjo svetlobo.
Nadalje nam božični čas pripoveduje o zvezdi, ki je vodila Modre od vzhoda pa vse
do hiše v Betlehemu ter nas končno povabi naj pogledamo v nebo, ki se je odprlo nad
reko Jordan ter se je zaslišal Božji glas. Vse to so znamenja, po katerih nam Gospod
neutrudno ponavlja: »Da, tukaj sem. Poznam vas. Ljubim vas. Obstaja pot, ki od mene
vodi k vam. Je pa tudi pot, ki se od vas dviga k meni.« Stvarnik je v Jezusu postal
otrok, človeško bitje kakor mi z namenom, da bi ga lahko videli in se ga dotaknili.
Hkrati pa je s tem, ko je postal majhen otrok, zasvetila luč njegove veličine. Ravno
s tem, ko se je ponižal do nemoči nebogljene ljubezni, je namreč pokazal, v čem je
resnična veličina, še več, pokazal je, kaj pomeni biti Bog.
Pomen božiča, kakor
tudi pomen bogoslužnega leta je v tem, da se približamo božjim znamenjem in jih prepoznamo
vtisnjene v dogodkih vsakdanjega življenja ter bi se tako naše srce odprlo Božji ljubezni.
Če sta božič in Gospodovo razglašenje zato, da začnemo videti, da se nam odprejo oči
in srce za skrivnost Boga, ki je prišel, da bi bil z nami, pa nas praznik Jezusovega
krsta uvede v vsakodnevnost osebnega odnosa z Njim. Saj se je ravno s potopitvijo
v vode Jordana, združil z nami. Krst je namreč most, če tako rečemo, ki ga je On zgradil
med sabo in nami, je pot, ki nam je postala dostopna, božja mavrica nad našim življenjem,
obljuba velikega 'da' Boga, vrata upanja in hkrati znamenje, ki nam kaže pot
po kateri naj bi zavzeto in s veseljem hodili, da bi ga srečali in s tem začutili,
da smo od njega ljubljeni.
Sveti Marko pripoveduje, da je, medtem ko je Janez
Krstnik pridigal na obrežju Jordana in oznanjal nujnost spreobrnjenja, saj je prihod
Mesije blizu, prišel Jezus, pomešan med ljudmi, da bi bil krščen. Janezov krst je
namreč krst pokore, drugačen od zakramenta, ki ga bo ustanovil Jezus. A se je v tem
že začelo razodevati Odrešenikovo poslanstvo, saj se je v trenutku, ko je stopil iz
vode, zaslišal glas z neba in se je nadenj spustil Sveti Duh (Mr 1,10). Nebeški Oče
ga je razglasil za svojega ljubljenega sina ter tako javno potrdil njegovo vesoljno
zveličavno poslanstvo, ki se bo v polnosti dopolnilo z njegovo smrtjo na križu ter
z vstajenjem. Od takrat, z velikonočno žrtvijo namreč, bo postalo odpuščanje grehov
popolno in vesoljno. S krstom se torej ne potopimo v vode Jordana z namenom prizadevati
si za spreobrnjenje, temveč pride nad nas odrešilna Kristusova kri, ki nas očisti
in odreši. Ljubljeni Očetov Sin, nad katerim ima Oče veselje, je tisti, ki nam je
ponovno pridobil dostojanstvo in veselje, da se lahko imenujemo in v resnici smo Božji
otroci.