Poslanica Benedikta XVI. za 45. svetovni dan miru: Vzgajati mlade za pravičnost in mir

1. Začetek novega leta, ki je dar Boga človeštvu, me spodbuja, da z velikim zaupanjem in ljubeznijo izrazim vsem posebno voščilo za čas, ki je pred nami, da bi bil dejansko zaznamovan s pravičnostjo in z mirom.

S kakšnim razpoloženjem stopamo v novo leto? V psalmu 130 beremo čudovito primerjavo. Psalmist pravi, da pravični človek pričakuje Gospoda »bolj kot stražniki jutranjo zarjo« (v. 6). Pričakuje ga s trdnim zaupanjem, ker ve, da prinaša luč, usmiljenje in odrešenje. Takšno pričakovanje se je rodilo iz izkušnje judovskega izvoljenega ljudstva, ki priznava, da ga je Bog vzgajal, kako naj gleda na svet v luči njegove resnice in ne dovoli, da bi mu stiske vzele pogum. Vabim vas, da tudi mi gledamo s takšnim zaupanjem v prihajajoče leto 2012. Res je, da se je v letu, ki smo ga sklenili, povečal naš občutek neuspešnosti zaradi krize, ki muči družbo, svet dela in gospodarstva. Gre za krizo, katera ima predvsem kulturološke in antropološke korenine. Zdi se, kakor bi temno pokrivalo padlo na naš čas in ne dovoli, da bi jasno videli luč dneva.

Naše srce kljub takšni temini ne neha pričakovati jutranje zarje, o kateri govori psalmist. Takšno pričakovanje je zlasti živo in prepoznavno v mladih. Zato se v mislih obračam k njim in premišljujem o prispevku, ki ga morejo in morajo dati družbi. Želim torej predstaviti Poslanico za 45. svetovni dan miru v duhu vzgojnega načela: Vzgajati mlade za pravičnost in mir. Prepričan sem, da mladi s svojim navdušenjem in idejnimi pobudami lahko ponudijo svetu novo upanje.

Moja Poslanica se obrača tudi k staršem, družinam, vsem vzgojnim in izobraževalnim ustanovam, prav tako k odgovornim na raznih ravneh verskega, družbenega, političnega, gospodarskega, kulturnega in medijskega življenja. Biti pozoren na svet mladih, jih poslušati in ovrednotiti, ni zgolj dejanje preračunljivosti, ampak je prvenstvena naloga celotne družbe, da bi gradila prihodnost na pravičnosti in miru.

Gre za to, da posredujemo mladim spoštovanje do pozitivnega vrednotenja življenja, da v njih prebudimo željo, da bi to življenje posvetili službi dobrega. To je naloga, v kateri smo vsi osebno nagovorjeni.

Skrbi, s katerimi se v tem času mladi soočajo na raznih delih sveta, izražajo njihova pričakovanja, da bi mogli gledati z utemeljenim upanjema na prihodnost. Mnogo stvari je, zaradi katerih doživljajo bojazen: pričakovanja, da bodo deležni formacije, ki jih bo temeljiteje pripravila na soočenje s stvarnostjo, težave pri vstopu v družino in pridobitvi stalne zaposlitve, dejanska možnost glede njihovega deleža v politiki, kulturi in gospodarstvu, da bi tako ustvarili družbo z bolj človeško in solidarnostno podobo.

Pomembno je, da ta semena in idejne pobude, ki jih mladi izražajo, doživijo ustrezno pozornost na vseh družbenih ravneh. Cerkev gleda z zaupanjem na mlade, zaupa jim in jih opogumlja, naj iščejo resnico, branijo skupni blagor, naj gojijo odprtost do sveta in oči odprte, da bodo videle »nove stvari« (Iz 42,9; 48,6)!

Audio:


Odgovorni za vzgojo
2. Vzgoja je najbolj vznemirljiva in težavna življenjska avantura. Vzgajati – v latinščini educere – pomeni iziti iz samega sebe in dospeti do stvarnosti, do polnosti, ki omogoča osebno rast. Ta proces se hrani s srečanjem dveh svobod, odrasle in mladeniške. Od učenca terja odgovornost, saj mora biti pripravljen na to, da ga vodi spoznanje stvarnosti in spoznanje vzgojitelja, ki mora biti pripravljen na darovanje sebe. Za takšno delo so bolj kot kadar koli potrebni pristni pričevalci, ne zgolj posredniki pravil in informacij. Pričevalci, ki vidijo dlje kot drugi, kajti njihovo življenje obsega širša prostranstva. Pričevalec je tisti, ki prvi hodi po poti, ki jo predlaga drugim.

Kje je torej prostor, v katerem dozoreva pristna vzgoja za mir in pravičnost? Predvsem je to družina, kajti starši so prvi vzgojitelji. Družina je izvirna skupnost družbe. »V družini otroci sprejemajo človeške in krščanske vrednote, ki omogočajo dejavno in mirno sožitje. V družini se učijo solidarnosti med generacijami, spoštovanja pravil, odpuščanja in sprejemanja drugega.« Družina je prva šola, ki posreduje vzgojo za pravičnost in mir.

Živimo v svetu, v katerem sta družina in življenje samo nenehno ogroženi in razdrobljeni. Delovni pogoji so pogosto neusklajeni z družinskimi nalogami, skrb za prihodnost, naglica vsakdanjega življenja, preseljevanje v iskanju primernega vzdrževanja ali celo preživetja pa otežujejo možnost, da bi otrokom zagotovili eno izmed najdragocenejših dobrin: navzočnost staršev. Ta navzočnost omogoča čedalje večjo skupno pot družine, da bi posredovala izkušnjo in večletno gotovost, ki jih lahko posredujemo v času, ko živimo skupaj. Staršem želim povedati, naj ne izgubijo poguma! Z zgledom svojega življenja naj spodbujajo otroke, naj predvsem zaupajo v Boga, od katerega izhajata pristna pravičnost in mir.

Želim spregovoriti tudi odgovornim v ustanovah, ki opravljajo vzgojno delo: naj z velikim čutom odgovornosti bedijo, da bo vedno in povsod spoštovano in upoštevamo dostojanstvo vsakega človeka. Naj skrbijo, da bo mogel vsak mladostnik odkriti svojo poklicanost, in ga spremljajo, da bo pomnožil darove, ki mu jih je Gospod zaupal. Naj zagotovijo družinam, da bodo njihovi otroci deležni vzgoje, ki ne bo v nasprotju z njihovim prepričanjem in verskimi načeli.

Vzgojno okolje naj bo prostor odprtosti v presežnost (transcendenco) in k drugim ljudem, naj bo prostor dialoga, bližine in poslušanja, v katerem se bo mladostnik čutil ovrednotenega glede njegovih sposobnosti in notranjega bogastva ter se bo učil vrednotenja drugih. Naj se uči doživljati veselje, ki izhaja iz tega, da vsak dan živi ljubezen in sočutje do drugih in veselje, da je lahko dejavno soudeležen pri graditvi bolj človeškega in bratskega sveta.

Dalje se obračam k odgovornim v politiki in jih prosim, da konkretno pomagajo družinam in vzgojnim ustanovam pri spolnjevanju pravic in dolžnosti na področju vzgoje. Nikoli ne sme manjkati ustrezna podpora očetovstvu in materinstvu. To naj storijo tako, da ne bo nikomur zaprt dostop do izobraževanja, družinam pa pravica, da svobodno izberejo vzgojne ustanove, za katere menijo, da so najprimernejše za dobro njihovih otrok. Prizadevajo naj si za vnovično združitev družin, ki ne živijo skupaj zaradi iskanja sredstev za preživljanje. Mladim pa naj pokažejo pristno podobo politike kot službe za skupni blagor.

Prav tako ne smem opustiti poziva družbenim občilom, ki naj prispevajo svoj delež k vzgoji mladih. V današnjem svetu imajo družbena občila posebno vlogo: ne samo obveščati (informirati), ampak tudi oblikovanja (formiranja) duha svojih odjemalcev. Tako lahko prispevajo pomemben delež pri vzgoji mladih. Pomembno je, da imajo očmi, da je povezava med vzgojo in komunikacijo zelo tesna: vzgoja se dogaja preko komunikacije, ki vpliva na vzgojo osebe pozitivno ali negativno.

Tudi mladi morajo imeti pogum, da živijo zavestno svoje življenje in to zahtevajo od tistih, s katerimi živijo. Gre za pomembno odgovornost mladih: naj svobodno in zavestno uporabljajo svobodo. Tudi sami so odgovorni za lastno vzgojo in oblikovanje za pravičnost in mir.

Audio:

Vzgajati za resnico in svobodo
3. Sv. Avguštin se vprašuje: »Kaj si naš duhu bolj želi, kot pa resnico?« (Quid enim fortius desiderat anima quam veritatem?) človeška podoba neke družbe je močno odvisna od deleža vzgoje, ki ohranja živo to neodložljivo vprašanje. Vzgoja namreč obsega celovito oblikovanje osebe, vključno z njeno moralno in duhovno razsežnostjo, in sicer pod vidikom njenega končnega cilja in skupnega dobrega družbe,v kateri živi. Zato je pri vzgajanju za resnico potrebno predvsem spoznanje, kdo je človeška oseba, spoznanje njene narave. Ko opazuje stvarnosti, ki človeka obdajajo, Psalmist premišljuje: »Ko gledam tvoje nebo, delo tvojih rok, mesec in zvezde, ki si jih naredil, kaj je človek,da se ga spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš zanj?« (Ps 8,4-5). Tedaj si moram postaviti temeljno vprašanje: kaj je človek? Človek je bitje, ki nosi v srcu žejo po neskončnem, žejo po resnici – ne le delni, ampak sposobni razložiti smisel življenja -, kajti ustvarjen je po Božji podobi in sličnosti. Ko torej s hvaležnostjo priznavamo življenje kot neprecenljiv dar, nas to privede k globokem odkritju lastnega dostojanstva in nedotakljivosti vsake osebe. Prvenstvena naloga vzgoje obstaja v tem, da se učimo prepoznavati v človeku podobo Stvarnika in posledično izkazovati globoko spoštovanje vsakemu človeškemu bitju ter drugim pomagati, da bodo oblikovali svoje življenje v skladu s tem najvišjim dostojanstvom. Nikoli ne smemo pozabiti, da »pravi človekov razvoj zadeva človeka kot enovito osebo v vseh njenih razsežnostih«, vključno s presežno razsežnostjo, zato ne smemo nikoli žrtvovati osebe, da bi dosegli nek posamezni cilj bodisi gospodarski ali družbeni, individualni ali skupnostni.

Samo v razmerju do Boga človek razume pomen svoje svobode. Naloga vzgoje je oblikovati avtentično svobodo. Le-ta ni v odsotnosti obveznosti ali v gospodovanju svobodne volje, tudi ne v absolutni prevladi »jaza«. Človek, ki meni, da je absolutno bitje, da ni odvisen od nikogar in ničesar, da lahko počne, kar hoče, prihaja v nasprotje z resnico lastnega bitja in izgubi svojo svobodo. Nasprotno, človek je bitje odnosov (relacij), ki živi v odnosu z drugimi, zlasti z Bogom. Avtentična svoboda ni nikoli dosežena v oddaljevanju od Njega.

Svoboda je dragocena, vendar občutljiva vrednota; lahko se napačno razume in napačno uporablja. »Posebno zahrbtno oviro za vzgojno delo predstavlja danes v naši družbi in kulturi splošna navzočnost tistega relativizma, ki ne priznava ničesar dokončnega in sprejema kot vrhovno merilo lastni jaz in njegovo voljo, pod videzom svobode pa postaja za vse zapor, kajti, ko človeka zapira v svet njegovega »jaza«, ločuje ljudi med seboj. Znotraj tega relativističnega obnebja ni mogoča resnična vzgoja; brez luči resnice je človek prej ali slej prepuščen dvomu glede življenja samega in razmerij, ki ga sestavljajo, prav tako glede vrednosti njegovih naporov, da bi skupaj z drugimi zgradil skupne dobrine«.

Pri uveljavitvi svoje svobode mora človek preseči relativistično obnebje in spoznati resnico o samem sebi in resnico, kaj je dobro in kaj zlo. V notranjosti svoje vesti človek odkriva zakon, ki ga ni sam postavil, ampak ga mora poslušati. Ta glas ga kliče, da ljubi in dela dobro in se izogiblje slabega, da sprejema odgovornost za dobro opravljeno delo in storjeno zlo. Zato je raba svobode najtesneje povezana z naravnim moralnim zakonom, ki ima univerzalni značaj, izraža namreč dostojanstvo vsake človeške osebe, utemeljuje njene osnovne pravice in dolžnosti in je, končno, temelj sožitja v pravičnosti in miru med ljudmi.

Resnična svoboda je torej osrednjega pomena za uveljavitev pravičnosti in miru, ki zahtevata spoštovanje sebe in drugega, čeprav sta kdaj naše bivanje in življenje daleč od tega. Iz teh ravnanj izhajajo prvine (elementi), brez katerih pravičnost in mir ostaneta le besedi brez vsebine. Te prvine so: medsebojno spoštovanje, sposobnost vzpostavljanja plodnega dialoga, zmožnost odpuščanja, za katerega si tolikokrat prizadevamo, a ga je težko nakloniti, dalje medsebojna ljubezen, sočutje do najbolj nemočnih, prav tako pripravljenost na odpoved (žrtev).

Audio:

Vzgajati za pravičnost
4. V svetu, v katerem je spoštovanje osebe, njenega dostojanstva in njenih pravic, onstran vseh izraženih izjav, resno ogroženo s strani razširjene prakse, da se sklicujemo izključno na korist, dobiček in imeti več, je še kako pomembno, da pojma pravičnosti ne oddvojimo od njegovih presežnih korenin. Pravičnost ni zgolj nek človeški dogovor, kajti, kar je pravično, ne določa prvenstveno pozitivni (človeški) zakon, ampak globoka istovetnost samega človeškega bitja. Gre za celovito razumevanje človeka, ki ne dovoljuje, da bi zapadli pojmovanju pravičnost kot pogodbenem dogovoru, ampak pravičnosti odpiramo obnebje solidarnosti in ljubezni.

Ne smemo prezreti, da so nekateri tokovi današnje kulture, ki jih podpirajo racionalistična in individualistična gospodarska načela, odtegnili pojem pravičnost od njenih presežnih korenin in so jo tako ločili od ljubezni in solidarnosti: 'Človeškega mesta' (civitas hominum) ne zidajo samo pravna razmerja in dožnosti, marveč še bolj in še prej odnosi zastonjskosti, usmiljenja in občestvenosti. Ljubezen do bližnjega vedno razodeva tudi Božjo ljubezen, saj daje vsakemu prizadevanju za pravičnost v svetu teološko in odrešenjsko vrednost.

»Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj nasičeni bodo« (Mt 5,6). Nasičeni bodo, ker so lačni in žejni pristnih odnosov z Bogom, s seboj, s svojimi brati in sestrami, z vsem ustvarjenim.

Vzgajati za mir
5. »Mir ni le v tem, da ni vojne, ne omejuje se samo na zagotavljanje ravnotežja nasprotujočih si sil. Miru na zemlji ni mogoče doseči brez zaščite dobrin oseb, komunikacije med ljudmi, spoštovanja dostojanstva oseb in ljudstev, vztrajnega prakticiranja bratstva.« Mir je sad pravičnosti in učinek ljubezni. Mir je predvsem Božji dar kristjani verujemo, da je Kristus naš resnični mir: v njem, po njegovem križu, je Oče svet spravil s seboj in zrušil pregrade, ki so nas ločevale (prim. Ef 2,14-18); v njem smo ena družina, deležna sprave v ljubezni.

Toda mir ni le dar, ki ga prejemamo, ampak tudi naloga, ki jo moramo opraviti. Da bi postali dejavniki miru, se moramo vzgajati za sočutje, solidarnost, sodelovanje, bratstvo, biti dejavni znotraj občestva in budni v prebujanju vesti za narodna in mednarodna vprašanja, v pomembnosti iskanja ustreznih načinov pri razdelitvi (redistribuciji) bogastva, pospeševanju rasti, sodelovanju pri razvoju in reševanju nasprotij. »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci«, govori Jezus v govoru na gori (Mt 5,9).

Mir za vse ljudi se rodi iz pravičnost vsakega posameznika in nihče se ne sme izmikati dolžnemu zavzemanju za pospeševanje miru glede na svoje zmožnosti in odgovornosti. Pozivam predvsem mlade, ki vedno hrepenijo po idealih, da se potrpežljivo in tenkočutno zalagajo za pravičnost in mir, gojijo čut za to, kar je pravilno in resnično tudi tedaj, ko to zahteva žrtve in plavanje proti toku.

Audio:

Dvigniti oči k Bogu
6. Pred zahtevnim izzivom na poti do pravičnosti in miru, se na lahko polasti skušnjava, da se s psalmistom vprašujemo: »Dvigam svoje oči h goram: od kod mi pride pomoč?« (Ps 121,1).

Vsem, zlasti pa mladim, želim jasno povedati: »Sveta ne odrešujejo ideologije, ampak pogled na živega Boga, ki je naš Stvarnik, garant naše svobode, prav tako garant vsega, kar je dobro in resnično … Brez oklevanja se je treba obrniti k Bogu, ki je merilo tega, kar je pravično, in je hkrati večna ljubezen. Kaj nas sploh more rešiti, če ne ljubezen?« Ljubezen se veseli resnice, ljubezen je moč, ki nas usposablja, da se zalagamo za resnico, pravičnost, mir, kajti ljubezen vse presega, vse veruje, vse upa, vse prenese (prim. 1 Kor 13,1-13).

Dragi mladi! Vi ste dragocen dar za družbo. Ne dovolite, da vas prevzame malosrčnost pred težavami in ne prepustite se lažnim rešitvam, ki se vam predstavljajo kot najlažje rešitve za preseganje odprtih vprašanj. Ne bojte se soočenja z napori in žrtvami pri izbiri poti, ki zahtevajo zvestobo in vztrajnost, skromnost in predanost. Živite v upanju vašo mladost in globoka pričakovanja, ki jih izkušate v resnični sreči, resnici, lepoti in ljubezni! Živite intenzivno ta čas svojega življenja, tako bogatega in polnega navdušenja.

Zavedajte se, da ste prav vi zgled in spodbuda odraslim, kar boste toliko bolj, kolikor bolj si prizadevate preseči krivice in sprijenost (korupcijo), kolikor bolj želite ustvariti boljšo prihodnost in si prizadevate za njeno uresničitev. Zavedajte se tudi vaših zmožnosti in se ne zapirajte v lastni jaz, ampak delajte za svetlejšo prihodnost vseh. Nikoli niste sami. Cerkev ima zaupanje v vas, vas spremlja, opogumlja in vam želi podariti, kar ima najžlahtnejšega: možnost, da svoj pogled obrnete v Boga, srečati se s Kristusom, z Njim, ki je pravičnost in mir.

In sedaj se obračam na vse, može in žene, ki vam je pri srcu zadeva miru! Mir ni že dosežena dobrina, ampak je cilj, h kateremu moramo biti vsi in vsak posameznik usmerjeni. Glejmo na prihodnost z večjim zaupanjem, spodbujajmo se med seboj na tej poti, prizadevajmo si, da bo imel naš svet bolj človeško in bratsko podobo, čutimo se odgovorni za sedanje in prihodnje mlade generacije zlasti v prizadevanju, da jih bodo miroljubne in ustvarjalke miru. Na temelju takšnega spoznanja vam pošiljam te misli in vam kličem: združimo naše duhovne, moralne in gmotne moči, da bomo »vzgajali mlade za pravičnost in mir«.

Audio: