Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik sv. Janeza Evangelista
Benedikt XVI. je posvetil tri kateheze enemu od pomembnih članov apostolskega zbora:
Janezu, Zebedejevemu sinu in Jakobovemu bratu. Njegovo razpoznavno hebrejsko ime pomeni:
»Gospod je podaril milost.« Pripravljal je mreže na bregu Tiberijskega morja, ko ga
je Jezus poklical skupaj z njegovim bratom (prim. Mt 4,21; Mr 1,19). Janez spada vedno
k ožji skupini, ki jo Jezus vzame s seboj pri določenih priložnostih. Janez je skupaj
s Petrom in Jakobom, ko gre Jezus v Kafarnaum v Petrovo hišo, da bi ozdravil njegovo
taščo (prim. Mr 1,29); skupaj z obema drugima gre za Učenikom v hišo predstojnika
shodnice Jaira, katerega hči bo priklicana nazaj v življenje (prim. Mr 5,37); gre
za Jezusom, ko se ta povzpne na goro, da bi se spremenil (prim. Mr 9,2); na Oljski
gori je ob strani Jezusu, ko spričo veličastnosti jeruzalemskega templja govori o
koncu mesta in sveta (prim. Mr 13,3); in končno mu je blizu, ko se Jezus umakne v
vrt Getsemani, da bi pred svojim trpljenjem molil k Očetu (prim. Mr 14,33). Malo pred
velikonočnim praznikom, ko Jezus izbere dva učenca, da bi ju poslal naprej pripravit
dvorano za zadnjo večerjo, zaupa to nalogo Janezu in Petru (prim. Lk 22,8).
Ta
izstopajoči Janezov položaj znotraj kroga dvanajsterih nekako pojasni pobudo, ki jo
nekega dne prevzame njegova mati: prišla je k Jezusu, da bi ga prosila, naj bi oba
njena sinova, Janez in Jakob, sedela v njegovem kraljestvu desno in levo poleg njega
(prim. Mt 20,20-21). Kakor vemo, je Jezus odgovoril s protivprašanjem: vprašal je,
ali sta pripravljena piti kelih, ki ga bo on pil (prim. Mt 20,22). S temi besedami
je nameraval obema učencema odpreti oči, ju uvesti v spoznanje skrivnosti svoje osebe
in jima nakazati njuno prihodnjo poklicanost, da bosta njegova pričevalca vse do najvišje
izročitve svoje krvi. Kmalu za tem je Jezus namreč jasno povedal, da ni prišel zato,
da bi mu stregli, marveč da bi stregel in daroval svoje življenje kot spravo za mnoge
(prim. Mt 20,28). V dnevih, ki sledijo vstajenju, spet srečamo »Zebedejeva sinova«.
Skupaj s Petrom in nekaterimi drugimi učenci sta se vso noč trudila brez uspeha. Tej
noči sledi - s posegom Vstalega - čudoviti ribolov: »Učenec, ki ga je Gospod ljubil«,
je prvi prepoznal »Gospoda« in opozoril Petra nanj (prim. Jn 21,1-13).
V jeruzalemski
Cerkvi je Janez zavzemal pomembno mesto pri vodenju prve skupine kristjanov. Pavel
ga prišteva k»stebrom« tiste občine (prim. Gal 2,9). Dejansko ga Luka v Apostolskih
delih prikazuje skupaj s Petrom, kako gresta k molitvi v tempelj (prim. Apd 3,1-4.11)
ali kako nastopita pred velikim zborom, da bi izpričala svojo vero v Jezusa Kristusa
(prim. Apd 4,13.19). Cerkev v Jeruzalemu Janeza skupaj s Petrom odpošlje, da bi potrdila
tiste, ki so sprejeli evangelij v Samariji, in bi zanje molila, da bi prejeli Svetega
Duha (prim. Apd 8,14-15). Prav posebej je potrebno spomniti na to, kar Janez skupaj
s Petrom pove v procesu pred velikim zborom: »Nikakor ne moremo molčati o tem, kar
smo videli in slišali« (Apd 4,20). Prav ta zgledna odkritosrčnost v izpovedovanju
svoje vere je vselej spodbuda za nas vse, da bi bili vedno pripravljeni z odločnostjo
oznanjevati svojo neomajno zvestobo Kristusu s tem, da postavljamo vero nad sleherno
preračunljivost in sleherno človeško korist.
Po izročilu je Janez »ljubljeni
učenec«, ki v četrtem evangeliju pri zadnji večerji nasloni svojo glavo na Učenikove
prsi (prim. Jn 13,25), skupaj z Jezusovo materjo stoji pod križem (prim. Jn 19,26)
in je končno priča praznega groba kakor tudi navzočnosti Vstalega (prim. Jn 20,2;
21,7). Vemo, da je to istovetenje danes med strokovnjaki sporno. Nekateri od njih
vidijo v Janezu preprosto le pravzor Jezusovega učenca. Odločitev o tem vprašanju
prepustimo razlagalcem in se tu zadovoljimo s tem, da se za svoje življenje naučimo
nekaj pomembnega: Gospod hoče vsakega od nas narediti za učenca, ki živi v osebnem
prijateljstvu z njim. Da bi to uresničevali, ne zadostuje, da hodimo za Jezusom in
ga poslušamo le na zunaj. Z njim in kakor on moramo tudi živeti. To je mogoče samo
v okviru zelo globokega odnosa, ki ga izpolnjuje toplina popolnega zaupanja. To je
tisto, kar se dogaja med prijatelji. Zato je Jezus nekoč rekel: »Ni večje ljubezni,
kakor če kdo daruje svoje življenje za svoje prijatelje ... Ne imenujem vas več služabnike;
kajti služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas sem marveč imenoval prijatelje,
ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,13.15).
Ceščenje
apostola Janeza se je širilo iz mesta Efez, kjer je po starodavnem izročilu dolgo
časa deloval in kjer naj bi tudi umrl v izjemno visoki starosti pod cesarjem Trajanom.
V Efezu je dal cesar Justinijan v 6. stoletju v njegovo čast zgraditi veliko baziliko,
od katere so še vedno ohranjene izrazite razvaline. Prav na Vzhodu so izkazovali in
še izkazujejo Janezu veliko češčenje. V bizantinski ikonografiji je pogosto upodobljen
kot zelo star mož - v globoki kontemplaciji, skoraj kakor nekdo, ki vabi k molčanju.