Papeževe besede o sv. Petru Kaniziju: Oznanjevalec mora biti osebna Jezusova priča
VATIKAN (sreda, 21. december 2011, RV) – Vesoljna Cerkev danes praznuje god
sv. Petra Kanizija, jezuitskega duhovnika in cerkvenega učitelja. Rodil se je leta
1521 na Nizozemskem. Ko je dosegel doktorat iz teologije, ga je sv. Ignacij namenil
za apostolat v Nemčiji. Peter Kanizij je umrl leta 1597 in papež Leon XIII. ga je
kasneje razglasil za drugega apostola Nemčije. Deloval je namreč v času luteranske
reformacije, ko je v nemško govorečih deželah katoliška vera navidez ugašala. Kanizijeva
naloga, ko naj bi tam obnovil katoliško vero, je bila skoraj nemogoča. »Izvedljiva
je bila samo v moči molitve in globokega osebnega prijateljstva z Jezusom Kristusom.«
Tako je dejal papež Benedikt XVI., ki je o sv. Petru Kaniziju spregovoril med splošno
sredino avdienco 9. februarja letos.
Takrat je posebej izpostavil njegove tri
katekizme, napisane med letoma 1555 in 1558: »Prvi katekizem je bil namenjen študentom,
sposobnim razumeti osnovne pojme teologije; drugi otrokom iz ljudstva za prvo versko
izobrazbo; tretji pa mladim z današnjo srednješolsko izobrazbo.« Katoliški nauk
je v njih razlagal z vprašanji in odgovori, zelo jasno in brez polemičnih namigov.
Pomembno je bilo po papeževih besedah tudi, da je »razlikoval zavestni grešni
odpad od vere od izgube vere brez krivde zaradi okoliščin«. V času hudih verskih
nasprotij se je izogibal ostri retoriki; za cilj si je zastavil zgolj »poživitev
vere v Cerkvi«.
»Za duhovnost sv. Kanizija je značilno globoko prijateljstvo
z Jezusom.« Iz zapisov v njegovem dnevniku lahko razberemo, da je doživljal,
kako ga je Odrešenik povabil, naj zajema vode svojega odrešenja iz Njegovih studencev.
Odrešenik mu je tudi naročil, naj svoje delo katoliške obnove opravlja v miru, ljubezni
in vztrajnosti. Njegovo prijateljstvo z Jezusom se je hranilo z ljubeznijo do Svetega
pisma, Najsvetejšega in cerkvenih očetov, je dodal sveti oče.
Kanizijeva duhovnost
je bila kristocentrična. V njej je koreninilo »globoko prepričanje, da ni mogoče,
da bi duša, ki ji je do lastne popolnosti, ne opravljala vsak dan molitve v
duhu«. Le-ta je sredstvo, ki Jezusovemu učencu omogoča tesen stik z Učiteljem.
Zato je sv. Peter Kanizij vztrajno poudarjal pomen bogoslužja. Vsakdanji osebni molitvi
se mora namreč nujno pridružiti udeležba pri javnih obredih Cerkve. Papež je spomnil,
da je to kasneje potrdil tudi drugi vatikanski koncil: »Krščansko življenje
ne raste, če ga ne hrani udeležba pri nedeljskem bogoslužju, vsakdanja osebna molitev
in osebni stik z Bogom. Sredi tisoč dejavnosti in pobud, ki nas obdajajo, je potrebno
vsak dan najti čas, da bi ga poslušali in se pogovarjali z njim.«
»Sv.
Peter Kanizij nas jasno uči s svojim življenjem, kako živeti trenutke zbranosti
pred Gospodom. Jasno nas uči tudi, da je apostolska služba učinkovita
in obrodi sadove odrešenja v srcih samo, če je oznanjevalec osebna Jezusova priča,
tesno povezan z njim v veri, z moralno skladnim življenjem in z nenehno
molitvijo ter prav táko ljubeznijo. In to velja za vsakega kristjana, ki hoče svojo
pripadnost Kristusu živeti zavzeto in zvesto.«