Tretja adventna pridiga: Prva evangelizacija ameriške celine
VATIKAN (petek, 16. december 2011, RV) –Papež Benedikt XVI. je danes
zjutraj prisluhnil tretji adventni pridigi papeškega pridigarja p. Raniera Cantalamesse.
Letošnje pridige so namenjene evangelizaciji ter nosijo naslov Pojdite po vsem
svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu (Mr 16,15). P. Cantalamessa je v današnji
pridigi spregovoril o evangelizaciji ameriške celine, ki se je začela s Kolumbovim
odkritjem te nove zemlje leta 1492. Ko se je Krištof Kolumb vrnil nazaj v katoliško
Španijo je njegovo odkritje sprožilo dve odločitvi: tamkajšnjim ljudem prinesti krščansko
vero in na njihovo območje razširiti špansko oblast. Tako se je zarisala prihodnja
podoba latinskoameriške celine. Tamkajšnjim prebivalcem je bilo ukazano sprejeti krščanstvo
in priznati vladavino španskega kralja. Le redki so imeli pogum dvigniti glas proti
zlorabam osvajalcev in se zavzeti za pravice ljudi, pri čemer je Cantalamessa navedel
dominikanca Antonia iz Montesina in Bartolomeja iz Las Case. Kot je ob 500-letnici
odkritja Amerike dejal Janez Pavel II., je ta prva evangelizacija tako kot vsako človeško
delo brez dvoma bila polna uspehov in napak, svetlobe in teme. Pa vendar je bilo več
luči kot teme, če sodimo po sadovih ki jih najdemo po 500 letih: živa in dinamična
Cerkev, ki danes predstavlja pomemben del vesoljne Cerkve.
P. Cantalamessa
je v nadaljevanju spregovoril o aktualnih nalogah evangelizacije. Izpostavil je, da
je treba preseči polarizacijo, ki je prisotna v Cerkvi na splošno, predvsem pa v Latinski
Ameriki. Gre za polarizacijo med dejavnostjo in kontemplacijo, med Cerkvijo, ki je
družbeno aktivna na področju dela z ubogimi, in Cerkvijo, ki je usmerjena v oznanjevanje
vere. Papeški pridigar je opozoril na nevarnost povzdigovanja ene strani in zaničevanja
druge. Posebej pa je spregovoril o problemu izstopanja katoličanov iz katoliške Cerkve
in njihovem vključevanju v druge krščanske skupnosti. Dodal je, da se teh ne more
vedno opredeljevati kot sekte. Z nekaterimi, kot so na primer binkoštne skupnosti,
katoliška Cerkev že leta goji ekumenski dialog, kar ne bi počela, če bi šlo za sektaške
skupine. Pospeševanje tega dialoga tudi na lokalni ravni je po Cantalamessovih besedah
najboljši način za pomiritev ozračja, izolacijo agresivnih sekt in oslabitev prozelitizma.
Kot je trdil že Janez Pavel II., nas širjenje sekt obvezuje, da se vprašamo zakaj
do njega prihaja in kaj je tisto, kar manjka v naši pastorali.
Cantalamessa
je nadaljeval, da to, kar vernike privlači zunaj Cerkve niso le oblike alternativnih
ljudskih pobožnosti, ampak je oznanilo o Božji milosti (ki je morda le delno, a je
vednar zelo jasno); je možnost, da se Jezusa kot Gospoda in Odrešenika doživi osebno;
je biti del skupine, ki osebno skrbi za tvoje potrebe, ki moli nad tabo v tvoji bolezni,
ko uradna medicina ne more ničesar storiti. Če se po eni strani lahko razveselimo,
da so te osebe srečale Kristusa in se spreobrnile, pa je po drugi strani žalostno,
da so zato čutile potrebo zapustiti Cerkev. Pri večini teh krščanskih skupnosti se
vse vrti okoli prvega spreobrnjenja in sprejetja Jezusa kot Gospoda. Prednost katoliške
Cerkve pa je, zahvaljujoč zakramentom, nauku in bogati duhovnosti, to, da se vernik
ne zaustavi na prvi stopnji, ampak se ga spodbuja, da doseže polnost in popolnost
krščanskega življenja, je dejal Cantalamessa.