Slovesna maša ob začetku praznovanja 550-letnice ustanovitve ljubljanske škofije

LJUBLJANA (ponedeljek, 12. december 2011, RV) – »Letošnjo Miklavževo nedeljo, se pravi zunanjo slovesnost zavetnika naše stolnice sv. Nikolaja, želimo obhajati posebno slovesno, saj je na sam god sv. Nikolaja minilo natanko 550 let, odkar je cesar Friderik III., prijatelj papeža Pija II., ustanovil v Ljubljani škofijski sedež in ljubljansko škofijo.« S temi besedami je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres nagovoril zbrane pri sveti maši v ljubljanski stolnici ob začetku praznovanja jubilejnega leta 550 letnice ustanovitve škofije.

Med homilijo se je ljubljanski nadškof zazrl v zgodovino, da bi nakazal pogled v sedanjost in prihodnjost. Dejal je: »Ko sta cesar in papež v srcu slovenskega ozemlja ustanovila škofijsko cerkveno središče, sta našim katoliškim prednikom priznala, da so sposobni prevzeti na tem ozemlju poslanstvo vesoljne Cerkve in ga častno izpolnjevati. To je poslanstvo oznanjevanja vere v Jezusa Kristusa in verodostojno pričevanje za to vero s svetim bogoslužjem in dejavno ljubeznijo do bratov in sester. Priznala sta, da so naši predniki odrasli in zreli Jezusovi učenci, pripravljeni in odgovorni, da zagotavljajo tudi prihodnost te vere in Cerkve. Zgodovina je to zaupanje cesarja in papeža potrdila, naša dolžnost danes pa je, da v spremenjenih razmerah ostanemo temu zgledu svojih prednikov zvesti. Naj bo torej naše prvo dejanje v obhajanju tega jubileja hvaležen poklon vsem štiriintridesetim dosedanjim ljubljanskim škofom in nadškofom, duhovnikom, diakonom, redovnikom in redovnicam ter vsemu Božjemu ljudstvu, ki je pet stoletij in pol v različnih in včasih zelo težkih obdobjih ohranjalo svojo zvestobo in pripadnost Jezusu Kristusu v Katoliški Cerkvi. Posebno hvaležnost dolgujemo vsem mučencem za vero, ki so v času 2. svetovne vojne in po njej zaradi zvestobe Kristusu trpeli in mnogi med njimi svoje življenje tudi darovali. Med njimi je blaženi Alojzij Grozde, pa tudi prvi ljubljanski nadškof 20. stoletja Anton Vovk.

Ta hvaležni pogled nazaj v zgodovino nas torej zavezuje v naši sedanjosti in za našo prihodnost. Biti kristjan in pripadati v Cerkvi Jezusu Kristusu je torej nekaj edinstvenega, neprimerljivega in presega celo dostojanstvo Janeza Krstnika. Preko vidne Cerkve in torej tudi preko našega škofijskega občestva smo včlanjeni v Cerkev kot novo Božje ljudstvo in Jezusovo skrivnostno telo. Jubilejno leto naj nam pomaga, da se bomo tega še bolj živo in hvaležno zavedali, da bo naša pripadnost Jezusu Kristusu v Katoliški Cerkvi za nas največja vrednota, temelj našega ponosa in naše krščanske zavednosti, za katero bomo tudi radi in veselo, zvesto in pogumno, z besedo in dejanjem pričevali. Amen.«

Audio:

Nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa ob začetku praznovanja 550-letnice ustanovitve ljubljanske škofije
Spoštovani gospod apostolski nuncij, spoštovani nadškofje in škofje, sobratje duhovniki, diakoni, redovnice in redovniki, drage sestre in dragi bratje!

Letošnjo Miklavževo nedeljo, se pravi zunanjo slovesnost zavetnika naše stolnice sv. Nikolaja, želimo obhajati posebno slovesno, saj je na sam god sv. Nikolaja minilo natanko 550 let, odkar je cesar Friderik III., prijatelj papeža Pija II., ustanovil v Ljubljani škofijski sedež in ljubljansko škofijo. Ob tej priložnosti smo prisluhnili bogoslužnim svetopisemskim odlomkom 3. adventne nedelje, ki se po starodavni navadi imenuje nedelja Gaudete ali Veselite se! Tudi apostol Pavel nas v današnjem 2. berilu poziva: »Bratje in sestre, vedno se veselite!« Povod za to veselje ni samo bližina božičnega praznika, temveč bližina Boga samega, ki je stopil med nas, ko je Devica Marija postala edinstveno Božje svetišče in nosila pod svojim srcem učlovečenega Božjega Sina ter ga rodila kot našega Odrešenika, ki je prišel, kot smo slišali v 1. berilu, da oznani dobro novico ubogim, da ozdravi nje, ki so v srcu pobiti, oznani jetnikom prostost in zvezanim odrešenje ter okliče leto Gospodove milosti. Tudi evangelij poudarja, da je Gospod z nami in med nami. To je povod in vzrok našega veselja. To adventno veselje bomo skozi vse cerkveno leto z obhajanjem različnih odrešenjskih dogodkov še stopnjevali in utrjevali našo hvaležnost, da smo po svoji veri in krstu v Cerkvi pridruženi novemu Božjemu ljudstvu, sredi katerega je Gospod, ki ostaja za vedno z nami. V tem veselju in s to hvaležnostjo obhajamo tudi visoko obletnico obstoja naše škofije.

Ko sta cesar in papež v srcu slovenskega ozemlja ustanovila škofijsko cerkveno središče, sta našim katoliškim prednikom priznala, da so sposobni prevzeti na tem ozemlju poslanstvo vesoljne Cerkve in ga častno izpolnjevati. To je poslanstvo oznanjevanja vere v Jezusa Kristusa in verodostojno pričevanje za to vero s svetim bogoslužjem in dejavno ljubeznijo do bratov in sester. Priznala sta, da so naši predniki odrasli in zreli Jezusovi učenci, pripravljeni in odgovorni, da zagotavljajo tudi prihodnost te vere in Cerkve. Zgodovina je to zaupanje cesarja in papeža potrdila, naša dolžnost danes pa je, da v spremenjenih razmerah ostanemo temu zgledu svojih prednikov zvesti.

Naj bo torej naše prvo dejanje v obhajanju tega jubileja hvaležen poklon vsem štiriintridesetim dosedanjim ljubljanskim škofom in nadškofom, duhovnikom, diakonom, redovnikom in redovnicam ter vsemu Božjemu ljudstvu, ki je pet stoletij in pol v različnih in včasih zelo težkih obdobjih ohranjalo svojo zvestobo in pripadnost Jezusu Kristusu v Katoliški Cerkvi. To je pet stoletij in pol prizadevanja za svetost, za ljubezen do Boga in do bližnjega, za poglobitev in utrditev vere in upanja v veselju in preizkušnjah, v vojnah in miru, v letih obilja in letih revščine in lakote, zmag in porazov, vesele krščanske zavednosti ali pa trepeta in strahu pred grozečimi nevarnostmi. Posebno hvaležnost dolgujemo vsem mučencem za vero, ki so v času 2. svetovne vojne in po njej zaradi zvestobe Kristusu trpeli in mnogi med njimi svoje življenje tudi darovali. Med njimi je blaženi Alojzij Grozde, pa tudi prvi ljubljanski nadškof 20. stoletja Anton Vovk. Tako se je nad neštevilnimi med našimi predniki v veri uresničila prošnja apostola Pavla iz današnjega berila: »Sam Bog miru pa naj vas popolnoma posveti ter ohrani v popolnosti vašega duha, vašo dušo in vaše telo brez graje.« Tega daru zvestobe Bogu naših prednikov v veri se danes veselimo, zanj se Očetu luči, od katerega prihaja vsak dober dar, iz vsega srca zahvaljujemo in ga hkrati prosimo tudi zase in za naše zanamce.

Ta hvaležni pogled nazaj v zgodovino nas torej zavezuje v naši sedanjosti in za našo prihodnost. V evangeliju, ki smo mu prisluhnili, je še posebno izpostavljena vloga Janeza Krstnika. Tudi naše poslanstvo je podobno njegovemu. Tudi mi smo poklicani, da s svojim verodostojnim pričevanjem kličemo našim sodobnikom: »Sredi med vami stoji on, ki ga vi ne poznate.« To je Jezus Kristus, ki vodi naše življenje in nam tudi v negotovih časih vpliva zaupanje in pogum za zvestobo in stanovitnost.

V tem adventnem času redno prebiramo evangeljska poročila o delovanju Janeza Krstnika. V svojem času in okoliščinah je budil upanje in pričakovanje Odrešenika ter imel končno edinstveni privilegij, da je lahko celo pokazal nanj. Naloga, da tudi mi pričujemo za Jezusa, je torej podobna njegovi. Zato pa nam je potreben pogum in tista popolna predanost, ki so jo pri Janezu vsi občudovali, tudi Jezus. A vendar je Jezus tudi rekel: »Med rojenimi od žena ni bil večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega« (Lk 7,28). Kaj naj to pomeni? Opozarja nas, da kristjani nismo samo rojeni od žene, ni nas rodila samo človeška mati, ampak smo bili pri krstu rojeni iz vode in Svetega Duha za Božje otroke in Jezusove brate in sestre, njegove prijatelje, katerim je razodel vse, kar je slišal od svojega Očeta. Še več! Vsako nedeljo smo gostje pri njegovi evharistični mizi, kjer smo deležni njegovega kruha življenja in duhovne pijače, njegove resnične navzočnosti in najbolj tesne bližine.

Biti kristjan in pripadati v Cerkvi Jezusu Kristusu je torej nekaj edinstvenega, neprimerljivega in presega celo dostojanstvo Janeza Krstnika. Preko vidne Cerkve in torej tudi preko našega škofijskega občestva smo včlanjeni v Cerkev kot novo Božje ljudstvo in Jezusovo skrivnostno telo. Jubilejno leto naj nam pomaga, da se bomo tega še bolj živo in hvaležno zavedali, da bo naša pripadnost Jezusu Kristusu v Katoliški Cerkvi za nas največja vrednota, temelj našega ponosa in naše krščanske zavednosti, za katero bomo tudi radi in veselo, zvesto in pogumno, z besedo in dejanjem pričevali. Amen.

Audio celotne homilije: