P. Cantalamessa v drugi adventni pridigi spregovoril o evangelizaciji Evrope med 5. in 9. stoletjem

VATIKAN (petek, 9. december 2011, RV) – Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je v apostolski palači v Vatikanu danes imel drugo adventno pridigo za papeža Benedikta XVI. in njegove najožje sodelavce. Letošnje adventne pridige so namenjene evangelizaciji ter nosijo naslov Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu (Mr 16,15). P. Cantalamessa je v današnji pridigi spregovoril o evangelizaciji med petim in devetim stoletjem, ko je evropsko celino zaznamoval propad rimskega imperija leta 476 in so posledično nastala številna kraljestva barbarskih ljudstev. Evangelizacija barbarov se je v primerjavi z grško-romanskim svetom pokazala v novi obliki, saj se je obenem morala povezati tudi s civiliziranjem barbarskih ljudstev, jih učiti brati in pisati. Veliko vlogo v evangelizaciji Evrope tega obdobja so imeli menihi, pri čemer je Cantalamessa izpostavil Patricija, Kolumba, Benedikta, Avguština, Kolumbana in Bonifacija.

Papeški pridigar je med drugim dejal, da danes v Evropo ne prihajajo poganski narodi ali heretiki, ampak narodi, ki imajo svojo religijo. Kot novo dejstvo je Cantalamessa izpostavil dialog, ki ne nasprotuje evangelizaciji, ampak določa njen slog. Kot je Janez Pavel II. zapisal v okrožnici Odrešenikovo poslanstvo, je dialog med verami del evangelizacijskega poslanstva Cerkve. Če ga razumemo kot način in sredstvo za medsebojno spoznavanje in obogatitev, ni v nasprotju z oznanjevanjem ad gentes, ampak je z njim na poseben način povezan in je njegov izraz. V luči odrešenja, Cerkev ne vidi nasprotja med Kristusovim oznanilom in dialogom med verami; čuti pa potrebo, da ju uskladi v okviru svojega poslanstva ad gentes. Potrebno je namreč, da ta dva elementa ohranita svojo notranjo vez in obenem medsebojno razliko, zaradi česar ju ne gre mešati, ne uporabljati kot sredstvo, niti ju imeti za enakovredna, kot da bi se ju lahko zamenjalo.

Cantalamessa je nadaljeval, da se je z evangelizacijo v Evropi tistega časa pokazala pomembna povezanost kontemplativnega življenja in oznanjevanja. Koncilski dekret O misijonski dejavnosti Cerkve izpostavlja, da so pomembne različne pobude, ki so namenjene vzpostavitvi kontemplativnega življenja. Določene ustanove ohranjajo temeljne elemente meniškega življenja, da bi to bogato tradicijo vnesle tudi v lastne redovne skupnosti; druge ustanove se želijo vrniti k preprostim oblikam prvotnega meništva. Vsi pa se morajo prilagoditi lokalnim pogojem. Ker je kontemplativno življenje pomembno za cerkveno stvarnost, je nujno, da je del predvsem mladih Cerkva. Kot je dejal Cantalamessa, se je to vabilo k novim oblikam meništva v luči evangelizacije skozi zgodovino upoštevalo. Kot primer je navedel Jeruzalemsko meniško bratovščino, znano tudi kot menihi in menihinje mest. Znana sta tudi samostana Bose v Italiji in Taizé v Franciji. Vse te nove oblike ne zamenjujejo tradicionalnega meništva, ampak ga podpirajo in bogatijo.

Papeški pridigar je izpostavil, da ni dovolj, da v Cerkvi obstajajo osebe, ki se posvečajo kontemplaciji, in osebe, ki se posvečajo oznanjevanju. Potrebna je namreč sinteza med obojim v življenju vsakega misijonarja. Ni dovolj, da se moli za misijonarje, ampak je potrebna molitev samih misijonarjev. Pomembni menihi, ki so evangelizirali Evropo po barbarskih vpadih, so prišli iz tišine in kontemplacije, a s srcem niso nikoli izstopili iz samostana. Kot zgled je Cantalamessa izpostavil Jezusa, ki je znal preplesti molitev in pridiganje. Ni molil samo pred pridiganjem, ampak je molil, da bi vedel, kaj pridigati, da bi iz molitve črpal oznanilo za svet. »Kar torej jaz govorim,« pravi Jezus v Janezovem evangeliju, »govorim tako, kakor mi je povedal Oče.« Cantalamessa je izpostavil tudi dve nevarnosti, ki se nanašata na novo evangelizacijo. Prva je lenoba, torej ne storiti ničesar, druga pa človeški aktivizem, ki izgublja stik z izvirom.

Papeški pridigar je še izpostavil Marijo kot zvezdo evangelizacije, kajti ona je nosila Besedo za ves svet in ne le za določen narod. Besedo je nosila v svojem telesu, ne na ustih. Tudi v fizičnem smislu je bila polna Kristusa in ga je izžarevala s svojo navzočnostjo. Jezus je bil v njenih očeh in na obrazu, izžarevala ga je vsa njena osebnost.

Audio: