Predstavitev monografije in razstave z naslovom Ljubljanska škofija 550 let

LJUBLJANA (torek, 6. december 2011, RV) – V prostorih galerije Družina na Krekovem trgu 1 v Ljubljani je danes, 6. decembra, ravno na 550. letnico ustanovitve ljubljanske škofije, potekala predstavitev monografije z naslovom Ljubljanska škofija 550 let. Obsežno monografijo, ki je razdeljena na tri dele je predstavil dr. France M. Dolinar.

Zgodovinsko dogajanje je zajeto v deset poglavij prvega dela monografije, v katerih sedem avtorjev spremlja in odslikava razgibano dogajanje v ljubljanski škofiji v luči vsakokratnih cerkvenih, cerkveno-političnih, političnih in družbenih razmer v našem prostoru in vlogo ljubljanskih škofov v njih. Spremno besedo monografiji je napisal ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres.

Drugi del monografije je posvečen dejavnostim, ki so povezane z vlogo ljubljanske škofije v osrednjem slovenskem prostoru in oblikovanjem njene duhovne podobe, začenši z vzgojo ter izobrazbo duhovnikov in vlogo redovnikov v ljubljanski škofiji. Sledijo poglavja o deležu ljubljanskih škofov in duhovnikov pri misijonskem poslanstvu Cerkve, o njihovi skrbi za slovenske izseljence, o dejavnostih na socialnem in karitativnem področju, o oblikah ljudske pobožnosti, o deležu slovenskega jezika v bogoslužju in literaturi, o latinskih in nemških besedilih, ki so nastala izpod peresa ljubljanskih, o uveljavljanju likovne umetnosti, arhitekture in glasbe. Posebno poglavje je posvečeno ikonografiji zavetnikov ljubljanske škofije.

V tretjem delu so prvič zbrane in v slovenskem prevodu objavljene vse tiste listine, ki so zaznamovale prelomne trenutke ljubljanske škofije v njeni pet in pol stoletni zgodovini.

Vzporedno z monografijo je Nadškofijski arhiv v Ljubljani ob častitljivem jubileju pripravil priložnostno razstavo z istim naslovom, ki so jo odprli takoj po novinarski konferenci. Predstavila jo je dr. Julijana Visočnik, strokovna sodelavka v Nadškofijskem arhivu.

Audio:


Prispevek dr. Franceta M. Dolinarja ob predstavitvi monografije Ljubljanska škofija 550 let v galeriji Družina

V zlati buli, s katero je cesar Friderik III. na današnji dan pred 550-timi leti ustanovil ljubljansko škofijo, med drugim beremo: »Friderik, po naklonjenosti Božje milosti rimski cesar, vedno avgust … v hvalo nadvse blagoslovljene Trojice, v čast … častitljive Device Marije, svetih apostolov Petra in Pavla, Krištofa, mučencev Mohorja in Fortunata, škofov Martina in Nikolaja in vseh svetnikov, za povečanje božjega čaščenja, za naš blagor ter blagor praočetov in dedičev in naših naslednikov, knezov, vojvod, ter duš vseh vernih odrejamo, da se iz našega gotovega poznavanja po posebnem postopku v cerkvi svetega Nikolaja v našem mestu Ljubljana, zdaj še v oglejski škofiji, ustanovi in povzdigne škofovski sedež oz. stolnica in v njej škof, prošt, dekan in 10 kanonikov ter 4 vikarji kanonikov … Dano v našem mestu Gradcu, šestega decembra leta 1461, v desetem letu našega cesarskega vladanja, 22. letu rimskega vladanja in tretjem letu vladanja Ogrskemu kraljestvu«.

V ustanovni listini je nato podrobno opisana notranja ureditev in obseg nove škofije in tudi to, da si je cesar pridržal pravico do imenovanja vsakokratnega ljubljanskega škofa in devet od desetih kanonikov v istočasno ustanovljenem kapitlju v stolnici sv. Nikolaja. Zaradi nekaterih pravnih nedorečenosti v odnosu novoustanovljene ljubljanske škofije do oglejskega patriarha in salzburškega nadškofa ter usode benediktinske opatije v Gornjem Gradu, katere zemljiška posest je bila »kot neke vrste dota« dodeljena novoustanovljeni škofiji, je nekdanji cesarjev tajnik Sivijo Piccolomini, tokrat kot papež Pij II., cesarjevo ustanovno listino v celoti potrdil šele devet mesecev kasneje, točneje 6. septembra leta 1462. Ob tej priliki je papež mesto (v buli opidum) Ljubljana povzdignil v odličnejše mesto (v buli civitas), 10. septembra pa ljubljansko škofijo še izvzel izpod jurisdikcije oglejskega patriarha in salzburškega nadškofa. Za prvega ljubljanskega škofa sta cesar in papež izbrala njunega skupnega prijatelja, cesarjevega dvornega kaplana Sigismunda iz ugledne kranjske plemiške družine grofov Lambergov, ki mu je nato papež Pij II. leta 1463 v Rimu osebno podelil škofovsko posvečenje.

Častitljivi jubilej 550-letnice ustanovitve ljubljanske škofije – nanj opozarja kronogram na začetku knjige, ki ga je za to priložnost sestavil mariborski pomožni škof msgr. dr. Jožef Smej – smo želeli počastiti z monografijo, v kateri se je 21 avtorjev sprehodilo skozi čas od iztekajočega se srednjega veka do danes, in orisalo zgodovinsko dogajanje v osrednjem slovenskem prostoru, v katerega je bila postavljena – za tisti čas razmeroma velika ljubljanska škofija, čeprav takrat žal razdeljena na šest med seboj nepovezanih otokov na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Ta, v pravem pomenu besede notranjeavstrijska škofija z večinskim slovenskim prebivalstvom, je bila politično preko notranjeavstrijskih dežel vključena v Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti, nato v Habsburško oziroma Avstroogrsko monarhijo, Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo, Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in končno v samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo.

Jožefinsko preoblikovanje škofijskih meja v notranjeavstrijskih deželah, za katero se je učinkovito zavzemal zlasti ljubljanski škof Karel Janez grof Herberstein, je ozemlje ljubljanske škofije strnilo okrog škofijskega središča na Kranjskem in jo leta 1787 za kratek čas celo povzdignilo v nadškofijo in sedež metropolita za jugozahodni cel cesarstva, leta 1830 pa vključilo v t. i. Ilirsko metropolijo s sedežem v Gorici. V nadškofijo je Ljubljano ponovno povzdignil papež Janez XXIII. ob praznovanju petstoletnice ustanovitve škofije leta 1961 in v sedež metropolije papež Pavel VI. leta 1968. Sufragan ljubljanskega metropolita je postala sprva samo mariborska, od leta 1977 pa tudi v koprska škofija. Papež Benedikt XVI. je leta 2006 enotno slovensko cerkveno pokrajino, do takrat imenovano Ljubljanska razdelil na dve metropoliji s sedežem v Ljubljani in Mariboru, na ozemlju ljubljanske škofije pa ustanovil novo škofijo v Novem mestu. Ljubljanskemu metropolitu sta od takrat kot sufragana podrejeni škofiji v Kopru in Novem mestu.

To zgodovinsko dogajanje je zajeto v deset poglavij prvega dela monografije, v katerih sedem avtorjev (navedenih po vrstnem redu poglavij v knjigi: Lilijana Žnidaršič Golec, France M. Dolinar, p. Metod Benedik, Matjaž Ambrožič, Blaž Otrin, Marija Čipić Rehar in Andrej Saje) spremljajo in odslikavajo razgibano dogajanje v ljubljanski škofiji v luči vsakokratnih cerkvenih, cerkveno-političnih, političnih in družbenih razmer v našem prostoru in vlogo ljubljanskih škofov v njih. Spremno besedo monografiji je napisal ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres.

Drugi del monografije je posvečen dejavnostim, ki so povezane z vlogo ljubljanske škofije v osrednjem slovenskem prostoru in oblikovanjem njene duhovne podobe, začenši z vzgojo in izobrazbo duhovnikov (Matjaž Ambrožič) in vlogo redovnikov v ljubljanski škofiji (p. Metod Benedik). Sledijo poglavja o deležu ljubljanskih škofov in duhovnikov pri misijonskem poslanstvu Cerkve (Bogdan Kolar), o njihovi skrbi za slovenske izseljence (Marjan Drnovšek), o dejavnostih na socialnem in karitativnem področju (Blaž Otrin), o oblikah ljudske pobožnosti (Helena Ložar Podlogar), o deležu slovenskega jezika v bogoslužju in literaturi (Kozma Ahačič, Marijan Smolik, Matija Ogrin), o latinskih in nemških besedilih, ki so nastala izpod peresa ljubljanskih duhovnikov (Luka Vidmar), o uveljavljanju likovne umetnosti (Janez Höfler), arhitekture (Metoda Kemperl, Damjan Prelovšek) in glasbe (Metoda Kokole, Radovan Škrjanc, Edo Škulj). Posebno poglavje je posvečeno ikonografiji zavetnikov ljubljanske škofije (Ana Lavrič). S to zaokroženo podobo smo na podlagi našega današnjega vedenja skušali dati kar se da celostno podobo ljubljanske škofije in dogajanja na njenem ozemlju v različnih obdobjih ter različnih političnih, družbenih in kulturnih razmerah v petstopetdesetih letih njenega plodnega in razgibanega življenja.

V tretjem delu so prvič zbrane in v slovenskem prevodu objavljene vse tiste listine, ki so zaznamovale prelomne trenutke ljubljanske škofije v njeni pet in pol stoletni zgodovini. Ustanovni listini škofije, cesarsko iz leta 1461 in papeški iz leta 1462, listino o njeni prvi povzdignitvi v nadškofijo in sedež metropolije za jugozahodni del cesarstva leta 1788 ter njeno ponovno degradiranje v navadno, Svetemu sedežu neposredno podrejeno škofijo leta 1807, je Julijana Visočnik sploh prvič v celoti prevedla iz latinščine v slovenščino. Marija Rehar Čipić je v slovenščino prevedla nemško pisano listino, s katero je kralj Ferdinand I. leta 1533 podelil škofu Krištofu Ravbarju in njegovim naslednikom knežji naslov. Listine po letu 1961 so v slovenskem prevodu sicer že bile objavljene v Okrožnicah ljubljanske škofije in so jezikovno nekoliko posodobljene, tukaj le ponatisnjene. Jezikovni pregled prevodov sta opravila akademik prof. dr. Kajetan Gantar za besedila prevedena iz latinščine in prof. Niko Hudelja za prevod iz nemščine.

Knjigo zaključijo povzetki posameznih poglavij, ki so prevedeni v angleščino. Nekoliko daljša besedila omogočajo tudi bralcu, ki ni vešč slovenskega jezika, dokaj izčrpno informacijo o vsebini jubilejne monografije.

Knjiga, ki jo je izdala in založila Nadškofija Ljubljana, je narasla na 700 strani in je bogato slikovno opremljena. Naj posebej opozorim na 11 kart, delo Mateje Rihtaršič, ki nam vizualno približajo spremembe škofijskih meja v posameznih obdobjih. Jubileju primerno slavnostno podobo monografije je zasnoval Sine Kovič, grafična priprava je nastajala v Studio Trajanus iz Kranja, luč sveta pa je monografija zagledala v tiskarni Formatisk d. o. o. v Ljubljani.

Ob koncu bi se rad zahvalil vsem avtorjem za njihove dragocene prispevke, ki prvič na tako obsežen način predstavijo celostno podobo ljubljanske (nad)škofije. Brez njihove zavzetosti bi tako popolna monografija o ljubljanski nadškofiji ne bila mogoča. Zahvala tudi vsem tistim, ki so pri nastajanju knjige sodelovali: uredniškemu odboru; recenzentom; oblikovalcu Sinetu Koviču in celotni ekipi pri Studio Trajanus; tiskarni Formatisk d.o.o.; kartografinji Mateji Rihtaršič; fotografoma Marjanu Smerketu in Tonetu Krampaču, ki je v stiski s časom reševal trenutne zadrege; vsem ustanovam, ki so nam odstopile fotografije; vsem prevajalkam, dr. Julijani Visočnik za prevode iz latinščine, mag. Mariji Čipić Rehar za prevod iz nemščine, Mojci Masterl Štefanič za prevod povzetka v angleščino; lektorici Mariji Bratina, akademiku prof. dr. Kajetanu Gantarju za pregled prevodov iz latinščine, g. Niku Hudelja za pregled prevoda iz nemščine in vsem sodelavcem v Nadškofijskem arhivu za njihovo potrpežljivo strokovno sodelovanje, zlasti takrat, ko smo dobesedno lovili zadnje minute, da je bila knjiga nared za današnji slavnostni dogodek. Posebna zahvala gre založniku, Ljubljanski nadškofiji, ki je prevzela nase veliko finančno breme celotnega projekta in izdaje monografije ter msgr. Petru Zakrajšku, ki je celoten projekt od samega začetka z velikim razumevanjem spremljal in podpiral. Zahvala tudi vsem Vam, ki ste se današnje predstavitve udeležili. Upam, da vas bo monografija Ljubljanska škofija 550 let nagovorila. Naj vas ne prestraši njen zajeten obseg. Za snovalce in avtorje monografije bo največje priznanje, če jo boste z veseljem vzeli v roke in jo z zanimanjem prebrali.

Z monografijo in razstavo, ki jo bo predstavila dr. Julijana Visočnik, smo prav na dan, ko je bila podpisana cesarska listina, počastili častitljivi jubilej Ljubljanske nadškofije. Tako sicer neuradno že začenjamo jubilejno leto, ki ga bo uradno zaznamovalo slovesno bogoslužje prihodnjo, to je Miklavževo nedeljo, 11. decembra v ljubljanski stolnici.

dr. France M. Dolinar
vodja Nadškofijskega arhiva

Audio predstavitve dr. Franceta M. Dolinarja:




Prispevek Julijane Visočnik ob predstavitvi razstave Ljubljanska škofija 550 let v galeriji Družina
Vsebinski pregled razstave po panojih:

1. Vloga in pomen benediktinskega samostana v Gornjem Gradu, ki so ga ustanovili v 12. stoletju in ga leta 1461 predali ljubljanski škofiji. Na panoju so predstavljene njegove posesti, ki so za škofijo predstavljale finančno osnovo za delovanje.

2. Ljubljanska škofija je bila ustanovljena 6. decembra 1461. Ustanovil jo je cesar Friderik III. Habsburški iz politični razlogov, da bi namreč svoje ozemlje odtegnil oglejskemu patriarhatu in s tem izvzel od vpliva Benečanov. Papeška listina, ki jo je izdal Pij II. 6. septembra 1462, je to ustanovitev potrdila. Za prvega ljubljanskega škofa je bil imenovan Sigismund (Žiga) Lamberg, ki je bil Friderikov dvorni kaplan.

3. Rast ljubljanske škofije. Ob ustanovitvi je škofijo sestavljalo 6 nepovezanih otokov na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, zaradi česar je bilo škofom težje uveljaviti svojo jurisdikcijo. Pomemben škof na začetku 16. st. je bil Krištof Ravbar, ki so ga že pri 12 letih določili za škofa; poleg funkcije škofa je bil tudi diplomat in vojak. Zaradi vseh zaslug mu je cesar Ferdinand I. leta 1533 podelil knežji naslov (naziv knezoškof). Sledila sta mu škofa Franz Kazianer in Urban Textor.

4. Protestantizem. Primož Trubar je bil spovednik škofa Franca Kazianerja, ki je Trubarju z oporoko zapustil velik del svoje bogate knjižnice. Škof Peter Seebach je Trubarja zaslišal glede napak in krive vere 1562. Trubar se je moral zagovarjati, poročilo pa je bilo naslovljeno na cesarja Ferdinanda. Poleg Abecednika in Katekizma predstavljamo rokopisni zvezek latinskih pridig škofa Radliča iz 1574, kjer je mogoče najti tudi dragocen slovenski prevod odlomka iz Lukovega evangelija.

5. Katoliška prenova Notranje Avstrije. Škof Janez Tavčar je poskrbel za prihod jezuitov, ki so krščanski nauk poučevali v slovenskem jeziku, v Ljubljano. Tomaž Hren je postal gonilo rekatolizacije; zavzemal se je za prenovo v duhu tridentinskega koncila. Na sinodi leta 1604 v Gornjem Gradu je prvi objavil tridentinski odlok o sklepanju zakonov v latinskem, nemškem in tudi slovenskem jeziku. Hren je po jezuitu Janezu Čandku poskrbel tudi za pripravo Lekcionarja (po rimskem obredniku) in za Mali katekizem.

6. Kultura in znanost. Z listino, datirano 30. maja 1701, so škof Žiga Herberstein, stolni prošt Janez Krstnik Prešeren in stolni dekan Janez Anton Dolničar ustanovili knjižnico Academiae operosorum. Kmalu zatem je bila leta 1707 na mestu stare gotske posvečena nova ljubljanska stolnica. V ta kontekst sodi tudi spis o Stari gotski stolnici avtorja Janeza Gregorja Dolničarja, Cathedralis Basilicae Labacensis Historia, ki velja za naš prvi teoretični spis o umetnosti.

7. Ustanovitev metropolije 1788. 3. marca 1787 je papež ukinil goriško nadškofijo in obenem ljubljansko škofijo povzdignil v nadškofijo, ki je bila do leta 1807 tudi sedež metropolita. V tem času je škofoval Mihael Brigido – škof, ki je večino pozornosti namenil urejanju meja in skrbi za izobrazbo duhovnikov. Ker se je zameril cesarju Francu II., je moral zapustiti Ljubljansko škofijo, ki je bila degradirana in je spet postala navadna škofija, podrejena neposredno Svetemu sedežu. V tem času smo dobili nov prevod Svetega pisma, ki ga poznamo predvsem pod Japljevim imenom, čeprav so pri pripravi sodelovali tudi drugi sodelavci (Blaž Kumerdej).

8. Z ustanovitvijo Ilirske metropolije je prišlo do geografskih sprememb; ljubljanski škofiji so bile priključene dekanije Vipava, Postojna, Trnovo in župnija Motnik. V tem času je deloval škof Anton Alojzij Wolf (1782–1859), ki je bil velik mecen: med drugim je ustanovil semenišče za revne in nadarjene dijake Alojzijevišče. Organiziral in financiral je nov prevod Svetega pisma. V zapuščini je zapustil sredstva za pripravo in objavo slovensko-nemškega in nemško-slovenskega slovarja, ki sta za zgodovinarje še vedno uporabna.

9. Razcvet katoliškega življenja od sredine 19. stoletja. Intenzivno katoliško življenje se je kazalo na mnogih področjih. Predstavili smo jih nekaj: izhajati je začela Zgodnja Danica – prvi cerkveni časopis v slovenskem jeziku. Vincencijeva družba je odprla sirotišnico za dečke na Kranjskem, t. i. Marijanišče. Šolske sestre de Notre Dame v Šmihelu pri Novem mestu so izobraževale dekleta, sočasno pa je deloval tudi oddelek s prilagojenim programom za gluhoneme. V številnih župnijah so delovale Marijine družbe, ki so si prizadevale za zgledno krščansko življenje. V tem duhu krepitve katoliške zavesti in preoblikovanja družbe po verskih načelih je deloval tudi takratni škof Jakob Missia, ki je bil tudi prvi Slovenec, imenovan za kardinala.

10. Do druge svetovne vojne – čas škofov Antona Bonaventure Jegliča in Gregorija Rožmana. Škof Jeglič je leta 1905 odprl škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu, del Zavoda pa je leta 1914 dal na razpolago vojski za bolnico. Ob sklenitvi Rapalske pogodbe je prišlo do novih teritorialnih sprememb, čemur lahko ponovno sledimo na preglednem zemljevidu. V času škofa Rožmana se je odvil tudi zelo odmeven jugoslovanski evharistični kongres leta 1935, ki je skupaj z mednarodnim kongresom Kristusa Kralja leta 1939 zaznamoval trideseta leta v ljubljanski škofiji.

11. Druga svetovna vojna. Okupatorja sta ozemlje škofije razdelila na dva dela: Nemcem sta pripadla Gorenjska in Zasavje, Ljubljana in Dolenjska pa Italijanom. Vrstili so se izseljevanje, izganjanje, streljanje talcev, pošiljanje v koncentracijska taborišča …, kar nikakor ni obšlo duhovnikov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov, prej nasprotno. Porušena, uničena, izropana so bila tudi mnoga župnišča in cerkve.

12. Obnova po vojni. Čas škofa Antona Vovka (1945–1963), ki je bil prvi škof v povojnem obdobju, zaznamujejo težave, ki jih je imel on sam ali duhovniki v odnosu do oblasti.

13. Ustanovitev ljubljanske metropolije. 22. novembra 1968 je papež Pavel VI. ustanovil metropolijo, ki ji je bila kot sufragan dodeljena mariborska škofija. Škofa Vovka je nasledil škof Jožef Pogačnik, ki je postal tudi prvi metropolit obnovljene ljubljanske cerkvene pokrajine. Nesporna je vloga nadškofa Alojzija Šuštarja tako pri prizadevanjih za spravo slovenskega naroda, kakor tudi za uveljavljanje Slovenije v tujini.

14. Nova podoba …: kronološki pregled sklenemo približno z letom 2006, ko na slovenskem prostoru dobimo dve metropoliji, torej tudi ljubljansko z dvema sufraganoma v Kopru in Novem mestu. V Novem mestu je s tem nastala nova škofija, ki zajema 6 dekanij ljubljanske nadškofije na Dolenjskem in v Beli Krajini.

15. Karitativna in misijonska dejavnost. Ker se je ljubljanska škofija ves čas svojega obstoja tudi karitativno in misijonsko udejstvovala, smo izpostavili nekaj organizacij oz. združenj, ki danes skrbijo predvsem za tiste posameznike, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov znajdejo na robu družbe. Predstavljamo Karitas, ki je že vse od osamosvojitve ne samo prisotna v družbi, temveč tudi dobro sprejeta. K njej sodi tudi Zavod Pelikan z dvema materinskima domovoma za ženske v socialni stiski. Pridružujejo se tudi skrbi za brezdomce. Gibanje Vera in luč združuje osebe z motnjami v duševnem razvoju. Duhovnik ljubljanske škofije Robert Friškovec nudi duhovno oskrbo zapornikom. Ljubljanska škofija je prav tako rodila in vzgojila številne misijonarje, ki so podobno kot delujejo dandanes, tudi v preteklosti delovali na različnih koncih sveta.

16. Razvoj verskega življenja: bratovščine, romanja, procesije, ljudski misijoni, domovi duhovnih vaj, Stična mladih.

17. Izobraževanje. Tudi Cerkev na Slovenskem je imela pomembno vlogo pri izobraževanju. V ljubljanski škofiji je tako potrebno poudariti Orglarsko šolo, ki jo je leta 1877 ustanovilo Cecilijino društvo, izdajati pa so začeli tudi Cerkveni glasbenik, ki je postal strokovna glasbena revija. Nesporna je bila pozitivna vloga jezuitskega kolegija, frančiškanske gimnazije v Novem mestu in uršulinskih šol v Ljubljani. In prav takšna je in naj bo vloga katoliških vrtcev, OŠ Alojzija Šuštarja in gimnazij, ki delujejo sedaj.

Na ogled so tudi muzealije kot so bandera, lutki, listini, simboli škofovske oblasti, kelihi, ciboriji, monštrance in drugi liturgični predmeti. Med dragocenostmi iz zakladnice stolnice so tudi predmeti Plečnika, Vurnika in pasarja Ivana Kregarja, znamenitih osebnosti iz sveta umetnosti in arhitekture.

dr. Julijana Visočnik
strokovna sodelavka v Nadškofijskem arhivu

Audio predstavitve dr. Julijane Visočnik: