Duhovne misli Benedikta XVI. za 2. adventno nedeljo
Že en teden živimo advent, ki je čas, da se odpremo Božji prihodnjosti, čas priprave
na božič, ko je On, Gospod, kar je popolna novost, prišel prebivati med padlo človeštvo,
da bi nas od znotraj prenovil. V bogoslužju adventnega časa odmeva sporočilo, ki nas
polno upanja vabi, da povzdignemo pogled k zadnjemu obzorju hkrati pa v sedanjosti
prepoznavamo znamenja Boga z nami. Na današnjo drugo adventno nedeljo Božja Beseda
vsebuje ganjljive besede tako imenovanega Drugega Izaija, ki je Izraelcem, desetletja
preizkušanim v izgnanstvu, končno naznanil osvoboditev: »Tolažite, tolažite moje
ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite, da je
njena tlaka dokončana« Gospod želi storiti v adventem času ravno to; govoriti
na srce svojemu ljudstvu ter po njem celotnemu človeštvu, da bi naznanil zveličanje.
Tudi danes se dviguje glas Cerkve: »V puščavi pripravite pot Gospodu« (Iz 40,3).
Ljudstvom izčpranim od revščine in lakote, številnim beguncem, ki trpijo zaradi težkih
ter sistematičnih kršenj njihovih pravic, se Cerkev postavi kot straža na visoki gori
vere ter naznanja: »Glejte, vaš Bog! Glejte, Gospod Bog prihaja z močjo« (Iz
40,11).
To preroško oznanilo se je uresničilo v Jezusu Kristusu. On je s svojim
oznanjevanjem ter nato s svojo smrtjo in vstajenjem izpolnil starodavne obljube in
sicer na globlji ter vesoljni ravni. Začel je, ne več zemeljski, zgodovinski izhod,
ki je bil začasen, temveč korenit in dokončen prehod iz kraljestva zla v Božje kraljestvo,
iz oblasti greha ter smrti v moč ljubezni in življenja. Zato se krščansko upanje steguje
onkraj upravičenega pričakovanja družbene in politične osvoboditve. Saj je to, kar
je Jezus začel, novo človeštvo, ki prihaja 'od Boga', a ki istočasno klije
na tej naši zemlji in sicer toliko, kolikor se pusti oploditi Gospodovemu Duhu. Gre
torej za to, da v polnosti vzstopimo v logiko vere: verovati v Boga, v njegov zveličavni
načrt, hkrati pa si prizadevati za ustvarjanje njegovega kraljestva. Pravičnost in
mir sta prav zaprav Božji dar, za katerega pa je potrebna dobra zemlja mož in žena,
ki so pripravljeni sprejeti dobro seme njegove Besede.
Prvenec tega novega
človeštva je Jezus, Božji Sin ter Marijin sin. Ona, Devica in Mati je 'pot', ki si
jo je Bog sam pripravil, da bi prišel na svet. Marija z vso svojo ponižnostjo hodi
na čelu novega Izraela pri izhodu iz vsakega izgnanstva, vsakega zatiranja, vsake
moralne in materialne sužnosti, »v nova nebesa in na novo zemljo, v katerih
biva pravičnost« (2Pt 3,13).