Kardinal Piacenza: Srečanje s Kristusom prebuja v človeku religiozni smisel

VATIKAN (torek, 29. november 2011, RV) – Človek svojih vrednot ne živi kot neka zunanja navodila, ampak ko rezultat svojih notranjih potreb: živi pravično, ker potrebuje pravičnost, živi resnico, ker potrebuje resnico. Tako je dejal prefekt Kongregacije za kler kardinal Mauro Piacenza na izobraževalnem tečaju za duhovnike in posvečene osebe, ki je prejšnji teden potekal na rimskem inštitutu Camillianum. Kardinal je zatrdil, da je pred človeka, ki je sam po sebi vprašanje pomena, postavljen Kristus. Ob vsakem dejanju vere v Jezusa iz Nazareta, ki je Gospod in Kristus, je preba poudariti, da ima Kristus kot dogodek zgodovinsko razsežnost.

To je tudi spomnil Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen, kjer je zapisal, da kristjana opredeljuje srečanje z dogodkom, z Osebo. Srečanje predpostavlja nekaj ali nekoga, kar je ''drugo'' od mene, ki mi prihaja v srečanje in s katerim se lahko srečam. Iz tega sledi tudi razjasnitev krščanstva, je dejal Piacenza. Na eni strani imamo zvestobo zgodovinskemu dogodku, ki izključi vsako subjektivno opredeljevanja odnosa s Kristusom; na drugi strani tako zgodovinska razsežnost postane nezdružljiva z vsakim idealističnim in relativističnim pojmovanjem, ki vztraja na nemožnosti človeka da bi poznal stvarnost.

Po Piacenzovih besedah lahko zatrdimo, da se odgovor na to, kaj človek je, ne nahaja znotraj njega, ampak v srečanju, ki prihaja naproti – razodeva se v tem, kar je človeku najbližje, in to je človek sam. To srečanje med človeštvom in Kristusom kot dogodkom, kot odgovorom, dela možno vsako pravo človeško formacijo.

Kardinal je dodal, da je mogoče živeti globok religiozni smisel, torej vprašanje, ne da bi srečali Kristusa, ki je odgovor. Pristno življenje tega religioznega smisla že predstavlja temeljni dejavnik za človeško formacijo. V večini primerov pa se zgodi, da ravno srečanje s Kristusom ponovno prebudi uspavan religiozni smisel. Zato po Piacenzovih besedah lahko zatrdimo, da je srečanje s Kristusom prvi vzgojni dejavnik človeka, kajti uči ga, da ostane v drži hvaležnega začudenja, ki je tipično za religiozni smisel in sestavni del bistva človeka pred Bogom. Kar Kristus živi po svoji naravi, mi lahko živimo po milosti. To, da človek sebe dojema v prisotnosti Skrivnosti, mu omogoča, da živi v skladu svojo višjo poklicanostjo, h kateri ga je Stvarnik poklical: biti podoba Boga.

Audio: