Sveti oče pozval k čuječnosti in pričakovanju Kristusovega prihoda

VATIKAN (nedelja, 27. november 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja na 1. adventno nedeljo spregovoril o čuječnosti in pričakovanju Kristusovega prihoda. Po molitvi in blagoslovu se je sveti oče obrnil na vse udeležence zasedanja konference pogodbenic Okvirne konvencije OZN o podnebnih spremembah ter Kjotskega protokola, ki se bo jutri začela v Durbanu v Južni Afriki z željo, da bi vse članice mednarodne skupnosti soglasno prišle do odgovornega, verodostojnega ter solidarnega odgovora glede tega tako perečega in zapletenega pojava.

Sveti oče je zbrane vernike na trgu svetega Petra nagovoril z besedami: »Danes vsa Cerkev začenja novo bogoslužno leto, novo pot vere, ki jo bomo živeli skupaj v krščanskih skupnostih, pa tudi, kakor vedno, prehodili znotraj zgodovine sveta, da bi se odprli Božji skrivnosti ter odrešenju, ki prihaja iz njegove ljubezni. Bogoslužno leto se začenja z adventnim časom. Ta čudoviti čas prebuja v srcih pričakovanje Kristusovega prihoda ter spomin njegovega prvega prihoda, ko je slekel svojo božansko slavo ter prevzel naše umrljivo meso.

'Čujte!' To je Jezusov poziv iz današnjega evangelija. Ne nameni ga samo svojim učencem, temveč vsem: 'Čujte!' (Mr 13,37). To je koristen opomin, ki nas spomni, da življenje nima samo zemeljske razsežonsti, temveč se razteza 'onkraj', kakor rastlina, ki klije iz zemlje ter se odprira proti nebu. Kot razmišljujoča rastlina bo vsak človek, obdarjen s svobodo in odgovornostjo, poklican, da bo dal obračun, kako je živel in kako je uporabljal svoje sposobnosti. A jih je obdržal zase ali pa jih je uporabil tudi za dobro sobratov.

Tudi Izaija, prerok adventa, nam danes daje misliti s svojo užaloščeno molitvijo, s katero se v imenu ljudstva obrača na Boga. Prerok spoznava napake svojega ljudstva ter v določenem trenutku pravi: 'Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime, ki bi se prebudil, da bi se te držal, kajti skril si svoj obraz pred nami, prepustil si nas môči naše krivde' (Iz 64,4). Nemogoče, da se nas ta opis ne dotakne? Zdi se, da odseva nekatere razsežnosti postmodernega sveta: mesta, v katerih je življenje postalo skrito, površinsko ter se zdi, da je Bog odsoten in je človek edini gospodar. Kakor, da je on edini ustvarjalec in režiser vsega: gradenj, dela, ekonomije, prometa, znanosti, tehnike. Vse se zdi, da je odvisno le od človeka. Občasno pa se v tem svetu, ki se zdi, da je popoln, zgodijo pretresljive stvari tako v naravi kot v družbi, zaradi katerih mislimo, da se je Bog umaknil, da nas je, če tako rečemo, prepustil nam samim.

V resnici pa pravi 'gospodar' sveta ni človek, temveč Bog. Evangelij pravi: 'Čujte torej, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih' (Mr 13,35-36). Vsako leto nas adventni čas spomni na to, da naše življenje spet najde pravo smer k Božjemu obličju, ki pa ni obličje 'gospodarja', temveč Očeta in Prijatelja. Z Devico Marijo, ki nas vodi na poti adventa, sprejmimo za svoje naslednje prerokove besede: 'Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok' (Iz 64,7).

Audio: