Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 1. adventno nedeljo
S prvo adventno nedeljo začenjamo novo bogoslužno leto. To dejstvo nas vabi, da razmislimo
o razsežnosti časa, ki nas navdaja z neko skrivnostnostjo. Rad bi spregovoril o zelo
konkretni ugotovitvi. Pravimo namreč, da 'nam zmankuje časa', saj je vsakodnevni
ritem za vse postal dokaj divji. Tudi glede tega, Cerkev prinaša 'veselo novico'.
Bog nam podarja svoj čas. Mi imamo vedno premalo časa. Še posebej za Gospoda ga včasih
ne znamo ali nočemo najti. Pa vendar, Bog ima čas za nas! To je prvo, kar na začetku
bogoslužnega leta vedno znova z začudenjem odkrijemo. Da, Bog nam podarja svoj čas,
saj je vstopil v zgodovino s svojo besedo ter s svojimi zveličavnimi deli, da bi naš
čas odprl za večnost ter bi tako ta postal zgodovina zaveze. S tega vidika je čas
že sam po sebi znamenje Božje ljubezni. Čas je dar, ki ga človek, kakor vsako drugo
stvar, zna ceniti ali pa ga v zamolkli površnosti zapravi.
Tri so velika središča
časa, ki zaznamujejo zgodovino zveličanja. Na začetku je stvarjenje, v središču je
učlovečenje in odrešenje ter na koncu paruzija, končni prihod z vesoljno sodbo.
Vendar pa teh treh velikih trenutkov ne smemo razumeti v kronološkem zaporedju. Stvarjenje
je sicer na začetku vsega, a se še vedno nadaljuje in uresničuje v nastajanju vesolja
vse do konca časov. Prav tako učlovečenje in odrešenje, ki se je sicer zgodilo v točno
določenem zgodovinskem trenutku, ko je bil Jezus na zemlji, a se njegovo delovanje
razširja bodisi na čas pred tem dogodkom bodisi po tem dogodku. Podobno tudi drugi
prihod in poslednja sodba, za katera ima vnaprejšen odločilen pomen Kristusov križ,
vplivata na obnašanje ljudi vseh časov.
V bogoslužnem času adventa obhajamo
dvojni Božji prihod. Najprej nas advent vabi, da prebudimo pričakovanje Kristusove
vrnitve v slavi. Vedno bliže ko bomo božiču pa nas bo advent vabil, da sprejmemo Besedo,
ki je zaradi našega zveličanja postala človek. Sicer pa Gospod neprestano prihaja
v naše življenje. Zato je zelo dobrodošel je Jezusov poziv, ki nam ga na prvo adventno
nedeljo z vso močjo predlaga: »Čujte« (Mr 13,33.35.37). Namenjen je učencem, a hkrati
vsem, saj bo vsak ob uri, ki jo samo Bog pozna, poklican, da bo dal obračun o svojem
bivanju. Ta vključuje pravšnjo držo do zemeljskih dobrin, resnično obžalovanje lastnih
napak, dejavno ljubezen do bližnjega, predvsem pa ponižno in zaupljivo izročitev v
roke Boga, našega nežnega in usmiljenega Očeta.