UVOD Posinodalno
apostolsko spodbudo Africae Munus (Naloga Afrike) je Benedikt XVI. sestavil
na osnovi 57 zaključnih predlogov druge posebne sinode za Afriko, ki je potekala oktobra
2009 ter je bila posvečena temi sprave, pravičnosti in miru. Papeški dokument je razdeljen
v dva dela. V prvem delu je pregled nosilnih struktur cerkvenega poslanstva
na afriški celini z namenom, da bi prišlo do sprave, pravičnosti in miru, za dosego
tega cilja pa je potrebno nameniti posebno pozornost evangelizaciji. V drugem delu
so navedena področja apostolata v Cerkvi, predvsem področje vzgoje, zdravstva ter
sredstev družbenega obveščanja. Nad vsem tem pa je upanje. Zavedajoč se bogate intelektualne,
kulturne in verske dediščine, pa tudi sedanjih izzivov, s katerimi se mora soočiti
Afrika, papež spodbuja celino, naj vedno bolj sprejme Kristusa in se tako loči od
vsega tistega, kar jo hromi ter tako pri sebi najde moč za lastno življenje in zgodovino.
Ta
apostolska spodbuda je povezana: - s posinodalno apostolsko spodbudo Ecclesia
in Africa (Cerkev v Afriki), ki je bila objavljena leta 1995 po prvi posebni sinodi
za Afriko. Iz nje je vzeta predvsem zamisel Cerkve kot Božje družine - s posinodalno
apostolsko spodbudo Verbum Domini, ki je bila objavljena leta 2010 po redni
sinodi o Božji Besedi. Iz nje je vzet pomen svetopisemskega apostolata. - s smernicami
za redno sinodo o Novi evangelizaciji, ki bo leta 2012. Iz smernic je vzeto z namenom,
da se poživi cerkvena dinamika Cerkve v Afriki ter se nakaže program pastoralnih dejavnosti
za naslednja desetletja evangelizacije.
PRVI DEL: Nosilne strukture cerkvenega
poslanstva v Afriki Izhajajoč iz predpostavke, da »si Afrika želi slišati
Kristusov glas, ki danes oznanja ljubezen do drugega, tudi do sovražnika« (AM
13), apostolska spodbuda vabi k spravi z Bogom in z bližnjim, kar je nujno za hojo
po poti miru. Pomembno je torej notranje očiščenje človeka, ponudba in sprejem odpuščanja,
ki omogočata vzpostavitev soglasja med družinami. Pri tem pa ostane jasno, da je potrebno
poiskati odgovorne za kriminalna dejanja, ter jih poklicati na odgovornost, da ne
bi ponavljali svojih zločinov.
Papež nadalje poudarja, da čeprav je za ustvarjanje
družbenega reda odgovorna politika, pa ima kljub temu Cerkev dolžnost, da oblikuje
vest mož in žena ter jih vzgaja za božjo pravičnost. Ta je utemeljena na ljubezni,
zato se daruje za brate in sestre onkraj tiste najmanjše mere, ki jo zahteva človeška
pravičnost. Živeti Kristusovo pravičnost pomeni, zavzeti se za prekinitev zaseganja
dobrin na račun celih ljudstev. To je potrebno imeti za nedopustno in nemoralno (AM
24). Nadalje živeti Kristusovo pravičnost, pomeni nuditi pomoč, biti solidaren ter
dejavno ljubiti v smislu blagrov. Zato »se je treba prednostno posvečati ubogemu,
lačnemu, bolnemu, zaporniku, priseljencu, beguncu in tistemu, ki je ostal brez
vsega« (AM 27). Cerkev mora prispevati svoj delež k oblikovanju nove Afrike tudi
tako, da »na glas naznani tihe krike nedolžno preganjanih posameznikov ali celotnih
ljudstev, katerih vladarji si prilaščajo njihovo sedanjost in prihodnost za
lastne interese« (AM 30).
Katera so področja delovanja, s pomočjo
katerih se bo vse to udejanjilo? Apostolska spodbuda navede na prvem mestu katehezo,
ki naj ne bo samo naštudirana, ampak predvsem osebno, družinsko in družbeno živeta.
Potrebno je opraviti temeljito razločevanje krajevnih tradicionalnih obredov,
predvsem tistih, ki so povezani s spravo, da bi se razjasnilo, kaj pomaga in kaj ovira
inkulturacijo evangelija. Nadalje je potrebno spodbujati novo bratstvo, ki
gre onkraj težnje po uveljavljanju lastnih koristi plemenske skupnosti, onkraj rasizma
in onkraj poveličevanja naroda.
Papež zahteva posebno zaščito in obrambo: -
družine, da bo, kljub ogroženosti s strani napačnega pojmovanja zakonske zveze,
razvrednotenja materinstva, običajnosti splava, lažje možnosti ločitve, relativizma
'nove etike', postala 'domača cerkev', ki je sposobna prinašati v družbo mir
in soglasje. Poleg tega pa lahko čaščenje in spoštovanje, ki ga ima Afrika do starostnikov,
navdihuje Zahodni svet z zgledom za uravnoteženo družbeno sestavo. - žena, ki
imajo nenadomestljivo nalogo v družbi in Cerkvi. Vsi kristjani se morajo spopasti
z dejanji nasilja nad ženami, ta dejanja ovaditi in obsoditi. - otrok, ki
so Božji dar, vir upanja in prenove, pa se pogosto znajdejo v nedopustnih in sramotnih
situacijah, kot otroci – vojaki, zaporniki, tisti, ki so prisiljeni delati, otroci
s katerimi slabo ravnajo zaradi njihove prizadetosti, kakor tudi, ki jih imajo za
čarovnike, otroci, ki jih zaradi albinizma imajo za manj vredne, otroci, ki jih prodajajo
kot sužnje za spolnost. - življenja: Cerkev je namreč proti splavu, mamilom,
alkoholizmu. Je med najbolj uspešnimi, ki se soočajo s pandemijami malarije, tuberkuloze
predvsem pa AIDS-a. S to zadnjo se je potrebno soočiti z vidika medicine, farmacije
predvsem pa etike, saj le-ta temelji na najučinkovitejši preventivi, to je spolni
vzdržnosti, na zavračanju spolne promiskuitete, na zakonski zvestobi, saj izhaja iz
antropologije, ki temelji na naravnem zakonu ter Božji Besedi. Prav tako je potrebno
izkoreniniti nepismenost. Odpraviti pa je potebno tudi smrtno kazen.
Apostolska
spodbuda nadalje poudarja potrebo afriških držav po dobri oblasti, ki se odraža v
spoštovanju Ustave, svobodnih volitvah, neodvisnemu sodnemu sistemu ter transparentni
in ne skorumpirani administraciji. Nadalje so pomembne tematike spostolske spodbude
izkoriščanje surovin za skupno dobro, varovanje osnovnih dobrin kot sta voda in zemlja,
pozornost do pojava preseljevanja tudi na mednarodnem nivoju ter globalizacija solidarnosti,
ki vsebuje 'počelo zastonjskosti ter logiko daru, kot izraz bratstva'
(AM 86).
Osrednjo pozornost papež posveti tematiki dialoga, ki mora
biti: - ekumenski, saj razdeljeno krščanstvo zbuja škandal. Papež poziva
k ustanavljanju novih ekumenskih združenj, ki se bodo posvečale karitativnim dejavnostim
ter varovale versko izročilo pred razširjanjem samoraslih afriških cerkva, sinkretističnih
gibanj ter sekt, ki se pogosto polastijo bodisi vodilnih politikov bodisi vernikov
po župnijah. - medverski ter naj poteka tako s tradicionalnimi afriškimi
verstvi, da se iz tega izlušči to, kar je v skladu z evangelijem in to kar je trdno
in ni čarovništvo, kakor tudi z islamom. Kljub temu, da je islam v nekaterih Afriških
državah zelo nasilen, pa papež vztraja pri pomenu spoštovanja muslimanov, saj so tudi
oni monoteisti (verujejo v enega Boga), ter poudarja odprtost za dialog pri spoštovanju
tako verske svobode kot svobode vesti.
DRUGI DEL: Apostolska področja
v Cerkvi V tem delu se papež neposredno obrača na: - škofe, ki so
povabljeni k svetemu življenju, k edinosti s Petrovim naslednikom, k občestvu z duhovniki.
Upreti se morajo skušnjavi nacionalizma ter se zavzeti za vzgojo laikov. Škofije morajo
biti »zgled lepega obnašanja oseb, transparentnosti in dobrega finančnega
upravljanja« (AM 104). - duhovnike, ki morajo dati zgled življenja tako
v celibatu kot v nenavezanosti na materialne dobrine. Prerastejo naj plemenske in
rasne meje ter se uprejo skušnjavi, da bi postali politični voditelji ali socialni
delavci. - bogoslovce, ki so poklicani, da se v primernem okolju za psihološko
kot človeško rast dobro pripravljajo tako teološko kot duhovno na duhovništvo, da
bodo lahko postali apostoli mladih. - laike, ki morajo živeti svetost v
svetu ter s tem pokažejo, da delo ni le sredstvo zaslužka, temveč kraj osebnega uresničevanja
in služenja bližnjemu. Tisti, ki se udejstvujejo na političnem, ekonomskem, kulturnem
ter družbenem področju morajo dobro poznati družbeni nauk Cerkve. - diakone,
posvečene osebe in katehiste. Papež vztraja pri stalni formaciji teh oseb, da
bodo zgled krščanskega življenja ter pričevalci Bogu predanega življenja, posvečenega
bližnjemu. - šole, univerze in katoliške ustanove, ki morajo v družbi tkati
vezi miru in sožitja; iskati Resnico, ki presega človeška merila; prispevati k razvoju
afriške teologije, ki ohranja katoliško istovetnost; pospeševati inkulturacijo -
katoliške zdravstvene ustanove: V vsakem bolniku vidi Cerkev trpeči ud Kristusovega
telesa. Če je tako, bo njihovo prizadevanje proti boleznim zvesto katoliškemu etičnemu
nauku in obrambi življenja. Ustanove morajo upravljati sklade na transparenten način.
Ti morajo biti namenjeni predvsem za dobro bolnikov. Naj se poveča število majhnih
dispanzerjev, ki zagotavljajo prvo pomoč. - sredstva družbenega obveščanja:
Cerkev mora biti navzoča v družbenih občilih bolj organizirano in v večjem številu
ter slediti novim tehnologijam. Te so namreč lahko sredstvo za evangelizacijo ter
formacijo afriških ljudstev za spravo, pravičnost in mir.
Nadalje apostolska
spodbuda poudarja pomen evangelizacije, razumljene tako misio ad gentes, torej
prinašanje vesele novice osebam, ki je še ne poznajo, kot nove evangelizacije,
torej evangelizacije tistih, ki krščanstva ne prakticirajo več. Prispevek afriške
Cerkve za novo evangelizacijo pa naj bo namenjen tudi zunaj meja celine in sicer v
najbolj sekulariziranih deželah.
KONKRETNI PREDLOGI Apostolska spodbuda,
izhajajoč iz nekaterih zaključnih predlogov Sinode, podaja nekatere konkretne predloge,
s katerimi spodbuja spravo, pravičnost in mir na celini: - spodbujati lectio
divina ter svetopisemski apostolat, ker Božja Beseda oživlja bratsko občestvo -
obhajati celinski evharistični kongres, ker evharistija vzpostavlja novo bratstvo,
ki presega jezike, kulture, narode, plemensko razlikovanje, rasno razlikovanje ter
nacionalizem - krajevne Cerkve v Afriki naj predlagajo nove svetniške kandidate,
ker so svetniki izjemni zagovorniki pravičnosti ter apostoli miru - škofi naj podpirajo
SECAM (Svet škofovskih konferenc Afrike in Madagaskarja), ki je na celinski ravni
cerkvena struktura solidarnosti in občestva - spodbuja se afriške dežele, da vsako
leto obhajajo spravni dan ali teden, še posebej v adventnem in postnem času - SECAM
bi lahko v dogovoru s Svetim sedežem pripravil 'leto sprave' za vso celino.
ZAKLJUČEK Zaključek
apostolske spodbude izraža veliko upanje. Papež zaupa Blaženi Devici Mariji v priprošnjo
pot evangelizacije afriške celine, »da bi vsak posameznik vedno bolj postajal apostol
sprave, pravičnosti in miru« ter da bi lahko bila Afrika »ena od duhovnih pljuč
človeštva«.