Papež v katedrali mesta Cotonou: Marija je Mati usmiljenja in zanesljiva voditeljica
COTONOU (petek, 18. november 2011, RV) – Sveti oče je takoj po pozdravni slovesnosti
na letališču s papamobilom odšel po dvanajst kilometrov dolgi poti do katedrale mesta
Cotonou. Ob poti so ga pozdravljali številni verniki, ki so se že včeraj zbrali v
mestu in se udeležili posebnega sprevoda z baklami, ki se je med pesmijo in molitvijo
odvijal po ulicah. Papeža so pričakali tudi mnogi, ki ne pripadajo katoliški Cerkvi,
a so kljub temu, kot poročajo novinarji, hoteli videti in slišati »pomembnega voditelja«,
ki prinaša sporočilo miru. Poleg romarjev pa je papeža ob poti pozdravljalo tudi veliko
število plakatov, ki so mu v domačih jezikih Benina izrekali dobrodošlico. Dobrodošlico
v deželi, ki je zaznamovana s preprostostjo, revščino in raznovrstnostjo etnične in
verske pripadnosti, a hkrati tudi z močnim upanjem. O tem pričujejo besede mimoidočih,
ki papežev obisk opredeljujejo kot »milost, ki jim jo podarja Bog« in »veliko
čast, da je bil med vsemi afriškimi državami, ki bi želele sprejeti papeža, izbran
prav Benin«. O sporočilu, ki jim ga prinaša in govori o pravičnosti, spravi
in miru, pa pravijo, da »ne zadeva le katoličanov, ampak ves svet«.
Okoli
pol pete ure popoldne so svetega očeta v katedrali pričakali beninski škofje, nekateri
gostje in številni verniki. Katedrala, ki je posvečena Naši Gospe usmiljenja, je sedež
nadškofije. Papež Benedikt XVI. se je v kratkem nagovoru s hvaležnostjo spomnil na
dva nekdanja nadškofa, ki sta svoje zadnje zemeljsko počivališče našla v katedrali.
To sta bila Christophe Adimou in Isidore de Sousa. Bila sta »pogumna delavca v
Gospodovem vinogradu«. Spomin nanju ostaja živ v srcih številnih katoličanov in
drugih prebivalcev v Beninu. Vsak na svoj način sta bila »pastirja, polna gorečnosti
in ljubezni«. Sveti oče je izpostavil tudi odločilno vlogo msgr. de Souse pri
prehodu Benina v demokratično ureditev.
V nadaljevanju je papež zbrane povabil
h kratki meditaciji o neskončnem Božjem usmiljenju. Le-tega nam čudovito razodeva
zgodovina odrešenja, ki svoj vrh doseže v učlovečenju, svojo izpolnitev pa v velikonočni
skrivnosti. »Božje usmiljenje ni le v odpuščanju naših grehov, ampak temelji tudi
na dejstvu, da nas Bog, naš Oče, vodi nazaj na pot resnice in luči. Včasih pa
to ne gre brez naše bolečine, bridkosti in strahu, toda Bog ne želi,
da bi se izgubili.« Ta dvojni izraz Božjega usmiljenja kaže, kako je Bog zvest
zavezi, ki jo z vsakim kristjanom sklene pri krstu.
Benedikt XVI. je nato spomnil
na Devico Marijo, ki je Mati usmiljenja, na kar opozarja tudi katedrala v Cotonouju.
S svojim »da« je namreč prispevala pri razodetju Božje ljubezni med ljudmi. Zato je
prejela tudi posebno pravico, da »nam lahko priskoči na pomoč vedno in kjerkoli.«
V zavetju njenega usmiljenja ozdravijo ranjena srca, odstranjene so zasede zla in
sovražniki se spravijo. »V Mariji nimamo le zgleda popolnosti, ampak tudi pomoč
za uresničevanje skupnosti z Bogom ter našimi brati in sestrami.« Kot Mati usmiljenja
je zanesljiva voditeljica učencev svojega Sina, ki želijo služiti pravičnosti, spravi
in miru. S preprostostjo in materinskim srcem kaže na edino luč in resnico: Jezusa
Kristusa. Sveti oče je zato svoj nagovor sklenil z molitvijo in povabilom vernikov,
naj se ne bojijo z zaupanjem priporočati Mariji.