Papež o sv. Elizabeti Ogrski: Vera in ljubezen do Boga in bližnjega krepita družinsko življenje

VATIKAN (četrtek, 17. november 2011, RV) – Danes Cerkev obhaja god sv. Elizabete Ogrske. »Sv. Elizabeta nam kaže, kako vera in prijateljstvo s Kristusom ustvarjata čut za pravičnost, za enakost vseh, za pravice drugih; kako ustvarjata ljubezen in dobroto. In iz te dobrote se rojeva tudi upanje, gotovost, da nas Kristus ljubi in da nas pričakuje Kristusova ljubezen ter nas usposablja za posnemanje Kristusa. Sv. Elizabeta nas vabi, da ga znova odkrijemo in vzljubimo, da imamo vero in najdemo pravo pravičnost in ljubezen, pa tudi veselje, da se bomo nekega dne potopili v Božjo ljubezen.« Te besede je o današnji godovnjakinji izrekel papež Benedikt XVI. med eno izmed sredinih splošnih avdienc.

Elizabeta se je rodila leta 1207 na ogrskem dvoru. Ko je bila stara štiri leta, se je njen oče odločil, da bo postala žena Ludvika, sina deželnega grofa Hermana v Turingiji. Le-ta je bil eden najbogatejših in najvplivnejših evropskih vladarjev z začetka 13. stoletja in njegov grad je bil središče blišča in kulture. Čeprav so za zaroko stali politični razlogi, se je med mladima porodila pristna ljubezen, ki sta jo poživljala vera in hrepenenje po izpolnjevanju Božje volje. Ko je Ludvik po očetovi smrti zavladal nad Turingijo, je Elizabeta postala tarča prikritih kritik, ker se njeno vedenje ni ujemalo z dvornim življenjem. V svojem globokem čutenju namreč ni prenesla polovičarstva. Sveti oče je spomnil na dogodek iz njenega življenja, ko si je nekoč v cerkvi vzela krono z glave in jo položila h križu ter se z zakritim obličjem poklonila do tal. Na kritiko je nato odgovorila: »Kako bi mogla jaz, uboga stvar, še naprej nositi krono zemeljskega dostojanstva, ko vidim svojega kralja Jezusa Kristusa kronanega s trnjem?« O njej je znano tudi, da ni zaužila jedi, če se prej ni prepričala, da prihajajo z moževe posesti in s pravično pridobljenih zemljišč. Po papeževih besedah je bila »pravi zgled za tiste, ki si nadevajo vlogo voditeljev: oblast je treba na vsaki ravni izvajati kot služenje pravičnosti in ljubezni v nenehnem iskanju skupnega dobrega«.

Elizabeta je vztrajno opravljala dela usmiljenja: dajala je jesti in piti tistim, ki so potrkali na njena vrata, poskrbela za obleko, plačevala dolgove, skrbela za bolne, pokopavala mrtve. Pogosto je šla z gradu v hiše revežev, jim nosila kruh, meso, moko in druga živila. Zaradi tega ravnanja so jo zatožili možu, ki pa ni bil nezadovoljen. Njun zakon je bil resnično srečen. Elizabeta je pomagala soprogu, da je razvijal svoje človeške vrline, on pa je branil velikodušnost svoje žene do revežev in njeno versko življenje. Gre za »jasno pričevanje, kako vera in ljubezen do Boga in bližnjega krepita družinsko življenje in še utrjujeta zakonsko zvezo,« je poudaril sveti oče.

Težka preizkušnja za Elizabeto je bila moževa smrt. Temu je nato sledila še druga, ko je morala zaradi svakove častihlepnosti skupaj s tremi otroki oditi z gradu. Hodila je od vasi do vasi in delala, kjer so jo sprejeli. Vse to je prenašala z močno vero, potrpežljivostjo in predanostjo Bogu. Zadnja tri leta svojega življenja je preživela v bolnišnici, ki jo je ustanovila sama, stregla je bolnikom in bedela pri umirajočih. Vedno je skušala opravljati najnižja in najtežavnejša dela. Benedikt XVI. je dejal, da je postala kot »posvečena žena sredi sveta«. Umrla je leta 1231. Pričevanj o njeni svetosti je bilo toliko in so bila takšna, da jo je papež Gregor IX. že štiri leta zatem razglasil za svetnico.

Audio: