Fabio Rosini o duhovnih poklicih: Pomembno je osebno doživetje srečanja s Kristusom

RIM (sreda, 16. november 2011, RV) – V sekulariziranem svetu, v družbi, ki je popolnoma oddaljena od vere, se zdi skoraj nemogoče, da bi nek mladostnik današnjega časa lahko začutil željo po popolni izročitvi svojega življenja Kristusu, da bi odgovoril na Gospodov klic. A klic je šele druga faza, je v intervjuju za agencijo Zenit povedal Fabio Rosini, direktor Službe za duhovne poklice pri Rimskem vikariatu. Prva stvar, ki jo je treba prižgati, je čustvo, ki ga povzroči srečanje z Jezusom Kristusom, trdi Rosini. Po njegovih besedah je res, da trenutna situacija ustvarja mnoge težave, a pomeni tudi priložnost za ponovno pojasnitev stvari. »Največji problem namreč ni to, da v celoti ne poznam vere, ampak to, da verjamem, da jo poznam, da sem si jo dešifriral po merilih, ki so v celoti tuja temu, kar krščanstvo v resnici je,« izpostavlja Rosini. Delo, ki ga opravlja na Rimskem vikariatu, je zato namenjeno pretežno – kot pravi – »demistifikaciji krščanskih stvari, oziroma pojasnjevanju, kakšne so reči v resnici, namreč mnogo lepše kot se jih opisuje«. Od spoznanja, da je čudovito slediti Gospoda Jezusa Kristusa, pridemo k drugi fazi, in ta je: kaj storiti, da ga bom sledil, in kako, nadaljuje Rosini. V vsakem primeru pa je prva naloga njegovega dela oznajevanje Jezusa Kristusa, zato vikariat po župnijah pripravlja številne dogodke.

Rosini izpostavlja, da se na problem pomankanja poklicev odziva na dva napačna načina. Predvsem gre za to, da se pod izrazom ''poklici'' razume samo duhovniške. Kar je narobe, poudarja Rosini: »Problem je namreč krščanska poklicanost, krščanska vera, torej gre tudi za poklicanost v zakonski stan, tudi to je poklic.« Kot drugo Rosini trdi, da ne gre za problem, na katerega bi moral odgovoriti posamezni duhovnik, ampak celotna skupnost duhovnikov. Posamezni duhovnik mora na različne načine sodelovati in se dati na razpolago, da bi lahko skupaj z drugimi duhovniki delal na področju mladinske pastorale. Razvoj duhovnega poklica ni nek reklamni spot, ampak je naravni razvoj nekega procesa, namreč krščanske formacije. In to je po Rosinijevih besedah prva naloga, ki se ji je treba posvetiti. Kot trdi, se je na mlade treba ponovno obrniti s konkretnimi predlogi vere. »Ne smemo zaiti v past in se prepustiti statusu quo,« meni Rosini, »treba je dati radikalne in resne predloge, ki merijo naravnost v središče razosebljenega srca te generacije.« Pomagati je treba razumeti, da je poklicanost h krščanski veri osebni klic k izjemnosti. Sovražnik krščanstva je ravno povprečnost, opravljati stvari brez ljubezni in brez gorečnosti, trdi Rosini in dodaja, da je mladim treba dati takšne ponudbe, ki kažejo lepoto življenja, ki je v Božjih očeh dragoceno.

Nadaljuje, da trenutne situacije glede duhovnih poklicev ni lahko opredeliti, saj je resnica precej raznolika in se je ne more omejiti le na število oseb, ki vstopijo v semenišče. Rosini kot primer navaja višje rimsko semenišče, kjer se je število vpisov v zadnjih letih zelo znižalo, ter takoj izpostavlja, da je treba trditev razjasniti. Če bi jih sprejemali brez selekcije, bi številke lahko bile mnogo višje. »Število vstopov v semenišče se je v zadnjih letih zmanjšalo,« izpostavlja Rosini, »ker je bil sprejet mnogo strožji način selekcije.« To predvsem pomeni večjo pozornost do osebe. Gre za preverjanje pristnosti in resnosti poklica. »Danes ne potrebujemo kvaniteto semeniščnikov, ampak njihovo kvaliteto«, poudarja Rosini in dodaja: »Merilo ni več, ''dvomim, ali sem poklican, in grem v semenišče'', ampak se z dvomom v semenišče več sploh ne vstopa.«

Audio: