Benedikt XVI. med nagovorom spomnil vernike: Čuječnost je namreč drža tistega,
ki ve, da se bo Gospod vrnil in bo hotel videti sadove svoje ljubezni
VATIKAN (nedelja, 13. november 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je na današnjo
33. navadno nedeljo v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja povabil k
čuječnosti ter razložil pomen prilike o talentih. Po molitvi in blagoslovu je sveti
oče spomnil na svetovni dan diabetesa, te kronične bolezni, ki prizadene številne
osebe, tudi mlade. »Molim za vse te brate in sestre, ter tudi za tiste, ki z njimi
vsak dan delijo to težavo, kakor tudi za zdravstvene delavce in prostovoljce, ki jim
pri tem pomagajo.« Sveti oče je nadalje spomnil, da danes Cerkev v Italiji obhaja
zahvalno nedeljo.
Benedikt XVI. je številne romarje, ki so se zbrali na s soncem
obsijanem trgu svetega Petra, nagovoril z besedami: »Božja Beseda današnje predzadnje
nedelje v bogoslužnem letu nas opominja o minljivosti zemeljskega bivanja ter nas
vabi, da bi ga živeli kot romanje s pogledom usmerjenim na cilj, na Boga, ki nas je
ustvaril. In ker nas je ustvaril zase (prim. sv. Avguštin, Izpovedi 1,1), je On naš
poslednji cilj in smisel našega bivanja. Neizogibni prehod do te resničnosti pa je
smrt, za katero pa pride poslednja sodba. Apostol Pavel nas spominja, 'da
bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči' (1Tes 5,2), torej nenapovedano.
Zavest o ponovnem prihodu Gospoda Jezusa v slavi nas spodbuja živeti v budnem pričakovanju
njegove pojavitve tako, da se nenehno spominjamo njegovega prvega prihoda.
V
znani priliki o talentih, ki jo je zapisal evangelist Matej (prim. 25,1430), Jezus
pripoveduje o treh služabnikih, ki jim je gospodar, preden je odpotoval, zaupal svoje
imetje. Dva sta prav ravnala, saj sta prejeto podvojila. Nasprotno pa je tretji skril
prejeti kovanec v luknjo. Ko se je gospodar vrnil domov, je zahteval od služabnikov
obračun za to, kar jim je zaupal. Medtem, ko je bil s prvima dvema zadovoljen, pa
je bil nad tretjim razočaran. Ta služabnik, ki je skril talent, ne da bi od njega
dobil obresti, se je namreč zelo uštel. Obnašal se je namreč, kot da se njegov gospodar
ne bo več vrnil, kot da ne bo prišel dan, ko bo zahteval od njega obračun za to, kar
je počel. S to priliko želi Jezus poučiti svoje učence, naj dobro uporabijo svoje
darove. Bog namreč vsakega človeka pokliče v življenje ter mu da darove, hkrati pa
mu zaupa njemu lastno poslanstvo. Neumno bi bilo misliti, da imamo pravico do njih,
kakor tudi, da bomo prikrajšani za smisel življenja, če jih bomo uporabili. Ko sv.
Gregor Veliki razlaga to priliko, opozori, da nihče od nas ni prikrajšan za dar Gospodove
brezpogojne ljubezni. Takole je zapisal: 'Zato je potrebno, moji bratje, da pri
vsakem dejanju, ki ga morate storiti, skbno pazite na brezpogojno ljubezen'. Potem,
ko je svetnik natančno določil, da je resnična ljubezen v tem, da ljubimo tako prijatelje
kot sovražnike, je dodal: 'če je kdo ostal brez te kreposti, izgubi
vse, kar ima ter se ga potem, ko se mu odvzame prijeti talent, vrže ven v temo'.
Dragi
bratje, sprejmimo povabilo k čuječnosti, na katero nas večkrat opozarja Sveto pismo.
Čuječnost je namreč drža tistega, ki ve, da se bo Gospod vrnil in bo hotel videti
sadove svoje ljubezni. Brezpogojna ljubezen je osnovna dobrina, ki naj bi pri vsakem
obrodila sadove. Brez nje je vsak drugi dar brez pomena (prim. 1Kor 13,3). Če nas
je Jezus tako ljubil, da je dal svoje življenje za nas (prim. 1Jn 3,16), čemu potem
ne bi ljubili Boga z vsem, kar smo ter resnično iz srca ljubili drug drugega (prim.
1Jn 4,11)? Samo, če bomo brezpogojno ljubili, bomo tudi mi deležni veselja našega
Gospoda. Naj nam bo Devica Marija učiteljica dejavne in vesele čuječnosti na poti
k srečanju z Bogom.