2011-11-13 12:57:56

Benedikt XVI. med nagovorom spomnil vernike: Čuječnost je namreč drža tistega, ki ve, da se bo Gospod vrnil in bo hotel videti sadove svoje ljubezni


VATIKAN (nedelja, 13. november 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je na današnjo 33. navadno nedeljo v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja povabil k čuječnosti ter razložil pomen prilike o talentih. Po molitvi in blagoslovu je sveti oče spomnil na svetovni dan diabetesa, te kronične bolezni, ki prizadene številne osebe, tudi mlade. »Molim za vse te brate in sestre, ter tudi za tiste, ki z njimi vsak dan delijo to težavo, kakor tudi za zdravstvene delavce in prostovoljce, ki jim pri tem pomagajo.« Sveti oče je nadalje spomnil, da danes Cerkev v Italiji obhaja zahvalno nedeljo.

Benedikt XVI. je številne romarje, ki so se zbrali na s soncem obsijanem trgu svetega Petra, nagovoril z besedami: »Božja Beseda današnje predzadnje nedelje v bogoslužnem letu nas opominja o minljivosti zemeljskega bivanja ter nas vabi, da bi ga živeli kot romanje s pogledom usmerjenim na cilj, na Boga, ki nas je ustvaril. In ker nas je ustvaril zase (prim. sv. Avguštin, Izpovedi 1,1), je On naš poslednji cilj in smisel našega bivanja. Neizogibni prehod do te resničnosti pa je smrt, za katero pa pride poslednja sodba. Apostol Pavel nas spominja, 'da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči' (1Tes 5,2), torej nenapovedano. Zavest o ponovnem prihodu Gospoda Jezusa v slavi nas spodbuja živeti v budnem pričakovanju njegove pojavitve tako, da se nenehno spominjamo njegovega prvega prihoda.

V znani priliki o talentih, ki jo je zapisal evangelist Matej (prim. 25,1430), Jezus pripoveduje o treh služabnikih, ki jim je gospodar, preden je odpotoval, zaupal svoje imetje. Dva sta prav ravnala, saj sta prejeto podvojila. Nasprotno pa je tretji skril prejeti kovanec v luknjo. Ko se je gospodar vrnil domov, je zahteval od služabnikov obračun za to, kar jim je zaupal. Medtem, ko je bil s prvima dvema zadovoljen, pa je bil nad tretjim razočaran. Ta služabnik, ki je skril talent, ne da bi od njega dobil obresti, se je namreč zelo uštel. Obnašal se je namreč, kot da se njegov gospodar ne bo več vrnil, kot da ne bo prišel dan, ko bo zahteval od njega obračun za to, kar je počel. S to priliko želi Jezus poučiti svoje učence, naj dobro uporabijo svoje darove. Bog namreč vsakega človeka pokliče v življenje ter mu da darove, hkrati pa mu zaupa njemu lastno poslanstvo. Neumno bi bilo misliti, da imamo pravico do njih, kakor tudi, da bomo prikrajšani za smisel življenja, če jih bomo uporabili. Ko sv. Gregor Veliki razlaga to priliko, opozori, da nihče od nas ni prikrajšan za dar Gospodove brezpogojne ljubezni. Takole je zapisal: 'Zato je potrebno, moji bratje, da pri vsakem dejanju, ki ga morate storiti, skbno pazite na brezpogojno ljubezen'. Potem, ko je svetnik natančno določil, da je resnična ljubezen v tem, da ljubimo tako prijatelje kot sovražnike, je dodal: 'če je kdo ostal brez te kreposti, izgubi vse, kar ima ter se ga potem, ko se mu odvzame prijeti talent, vrže ven v temo'.

Dragi bratje, sprejmimo povabilo k čuječnosti, na katero nas večkrat opozarja Sveto pismo. Čuječnost je namreč drža tistega, ki ve, da se bo Gospod vrnil in bo hotel videti sadove svoje ljubezni. Brezpogojna ljubezen je osnovna dobrina, ki naj bi pri vsakem obrodila sadove. Brez nje je vsak drugi dar brez pomena (prim. 1Kor 13,3). Če nas je Jezus tako ljubil, da je dal svoje življenje za nas (prim. 1Jn 3,16), čemu potem ne bi ljubili Boga z vsem, kar smo ter resnično iz srca ljubili drug drugega (prim. 1Jn 4,11)? Samo, če bomo brezpogojno ljubili, bomo tudi mi deležni veselja našega Gospoda. Naj nam bo Devica Marija učiteljica dejavne in vesele čuječnosti na poti k srečanju z Bogom.

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.