Fisichella: Odgovorno odgovorimo na pričakovanja mladih

VATIKAN (sobota, 5. november 2011, RV) – Govoriti o vzgoji pomeni v središče pozornosti postaviti mlade. Cerkev to živi s posebno daljnovidnostjo ter se pri tem opira na besede Janeza Pavla II., da je namreč treba ponovno obuditi dialog z tistimi, ki predstavljajo prihodnost družbe. Tako je zapisal predsednik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije Rino Fisichella v predgovoru h knjigi z naslovom Pogovor s papežem Benediktom XVI. o vzgoji, avtorja Donata Pettija. Razumljivo je, da na področju vzgoje naletimo na določene težave, piše Fisichella, in odgovornosti za to ne gre pripisovati mladim generacijam. V zadnjih letih smo se mi, ''odrasli'' pogosto naprezali, da bi mlade usmerili k pristnim vrednotam, pravim izbiram in iskanju resnice. K tem vidikom lahko še dodamo disciplino – danes že zastarelo in z vzgojnega vidika zelo nadležno besedo, ki pa je vendarle pomembna za celosten razvoj; in še odgovoren odnos do lastnega življenja, ki obsega zavest o lastnih izbirah in odnosih. Vse to nas opozarja na potrebo po vzgojnem delu, ki vključuje tudi odgovorno vlogo odraslih. Ti so namreč glavni protagonisti v posredovanju izročila, ki ni le neka sterilna vez s preteklostjo, ampak pomeni vitalno zmožnost, da v igro ponovno postavimo resnico o osebi in vse tiste elemente, ki človeško izkušnjo tega izročila umeščajo v kulturno bogastvo preteklosti.

Seveda je treba iskreno priznati, da kompleksnost življenja in družbenega sobivanja vplivata tudi na uspeh vzgojnih predlogov, trdi Fisichella in dodaja, da v pristopanju k tej kompleksnosti nikakor ni rešitev površna poenostavitev vzgojnih prijemov. Priznanje, da tudi vzgojno področje potrebuje obnovo, je klic k ponovnemu odkritju vzgojne razsežnosti, ki obsega skupnost. Dobro bi bilo ponovno vzpostaviti rodovitno vez med nekaterimi pomembnimi okolji, ki so bila vedno del vzgoje. To so družina, krščanska skupnost in različne institucije, med katerimi je na prvem mestu šola. Odnos med temi okolji bi pomagal, da bi se lažje in z večjim pogumom približali ne le vzgojnim ciljem, ampak predvsem načinom, kako dosegati dobro formacijo oseb. S tem pa je povezana tudi želja po odkritju vrednosti lastnega življenja, ki se uresničuje v svobonih izbirah.

Na tem področju se Cerkev čuti domača. Benedikt XVI. je ob priložnosti dejal, da veselja vere ne moremo zadrževati zase, moramo ga širiti in prenašati drugim; na ta način se bo krepilo tudi v naših srcih. Ko vera zares postane veselje nad tem, da smo našli resnico in ljubezen, je neizogibna tudi želja, da bi to veselje prenašali naprej in o njem govorili še drugim. Ustanovitev Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije je po Fisichellovih besedah konkreten odziv na kulturno krizo, na katero se odgovarja z verodostojnim in prepričljivim odgovorom.

Vzgojna dimenzija, ki mora prepojiti celotno življenje krščanske skupnosti (tudi z vidika nove evangelizacije), igra v šolskem sistemu ključno vlogo. Pri tem Fisichella izpostavlja več kot dvesto tisoč katoliških šol, ki po vsem svetu opravljajo nenadomestljivo osnovno vzgojno-izobraževalno delo in si prizadevajo mladim dati ustrezno kulturno formacijo, ki se navdihuje v krščanski veri in izvaja v oblikah, ki ustrezajo svojemu času. K temu prispevajo tudi mnogi predani vzgojitelji in učitelji.

Audio: