Papež med splošno avdienco spregovoril o smrti: Človek potrebuje večnost!

VATIKAN (sreda, 2. november 2011, RV) – »Človek potrebuje večnost. Vsako drugo upanje je zanj prekratko in preveč omejeno.« Tako je dejal papež Benedikt XVI. vernikom, ki so se v Avli Pavla VI. v Vatikanu zbrali na splošni avdienci. Katehezo je namenil današnjemu spominu vseh vernih rajnih ter spregovoril o smrti, ki je za nas kristjane razsvetljena s Kristusovim vstajenjem. Papež je dejal, da se človeka lahko pojasni samo z Ljubeznijo, ki premaga vsako osamelost, tudi osamelost smrti: »Človeka se lahko pojasni in se najde njegov najgloblji smisel samo v povezavi z Bogom. Vemo, da je Bog izstopil iz oddaljenosti in nam postal bližnji, vstopil je v naše življenje in nam govori: ''Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl'' (Jn 11,25-26).«

V teh dneh veliko obiskujemo pokopališča, da bi molili za osebe, ki so nas zapustile, je dejal med katehezo sveti oče. Obiskujemo jih, da bi jim ponovno izrazili našo naklonjenost in čutili njihovo bližino. V občestvu svetnikov je tesna vez med nami, ki še vedno hodimo po tej zemlji, in mnogimi brati in sestrami, ki so že dosegli večnost. Človek je od vedno skrbel za svoje umrle in jim preko pozornosti, skrbi in naklonjenosti hotel dati neke vrste drugo življenje. Papež je dejal, da kljub temu, da je smrt v naši družbi pogosto skoraj prepovedana tema, se tiče vsakega človeka. »Pred to skrivnostjo vsi, tudi če se ne zavedamo, iščemo nekaj, kar vabi k upanju,« je nadaljeval papež, »iščemo znamenje, ki nam daje tolažbo, odpira obzorje, ponuja prihodnost. Pot smrti je v resnici pot upanja; obiskati pokopališča in brati nagrobne napise pomeni opraviti pot, ki je zaznamovana z upanjem na večnost.«

Zakaj pred smrtjo doživljamo strah? Zakaj se je velik del človeštva odpovedal verovati, da onkraj smrti ni le nek nič? Papež je na vprašanji ponudil nekaj odgovorov. Na primer: smrti se bojimo, ker se bojimo niča, bojimo se odhoda proti nečemu, kar ne poznamo, kar je neznano. Občutimo zavrnitev, ker ne moremo sprejeti, da bo vse, kar je bilo tekom našega življenja ustvarjeno, nenadoma izbrisano. Predvsem čutimo, da ljubezen privablja in zahteva večnost, in ne moremo sprejeti, da jo bo smrt v enem samem trenutku uničila. Smrti se bojimo tudi zato, je nadaljeval papež, ker, ko se znajdemo pred koncem življenja, mislimo, da nas čaka sodba glede naših dejanj, kako smo preživeli življenje, predvsem v temačnih trenutkih. Skozi zgodovino je vprašanje sodbe pogosto prežeto s skrbjo človeka za pokojne. V določenem smislu so geste, povezane s pokojnim, način, s katerim se ga pri tej sodbi podpira. Danes je svet vsaj na videz postal bolj racionalen oziroma razširjena je mislenost, da je k vsaki stvarnosti treba pristopati z znanstvenimi kriteriji in da se tudi na veliko vprašanje smrti mora odgovoriti z znanstvenimi in empiričnimi znanji in ne toliko z vero. Ravno zaradi takega načina se po papeževih besedah zapada v spritizem, v skušnjavo, da bi se vzpostavilo stik s svetom onkraj smrti. »Dragi prijatelji,« je dejal Benedikt XVI. »obhajanje vseh svetih in spomina vseh vernih rajnih nam govori, da le tisti, ki lahko v smrti prepozna veliko upanje, lahko tudi živi življenje iz upanja. Če človeka zvedemo samo na njegovo horizontalno razsežnost, na to, kar lahko zazna zgolj izkustveno, življenje izgubi svoj globoki smisel.« Človek namreč potrebuje večnost, je izpostavil papež in dodal, da se človeka lahko pojasni samo z Ljubeznijo, ki premaga vsako osamelost, tudi osamelost smrti: »Človeka se lahko pojasni in se najde njegov najgloblji smisel samo v povezavi z Bogom.«

Benedikt XVI. je spomnil na prizor iz Kalvarije in Jezusove besede na križu, namenjene križanemu hudodelcu: ''Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju'' (Lk 23,43). Pomislimo na učenca na poti v Emavs, je nadaljeval papež. Potem, ko sta že prehodila del poti skupaj z vstalim Jezusom, ga prepoznata in se brez obotavljanja vrneta v Jeruzalem, da bi oznanila Gospodovo vstajenje (Lk 24,13-35). Sveti oče je spomil še na Jezusove besede: ''Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor?'' (Jn 14,1-2). »Bog se je zares razodel in postal dostopen,« je dejal papež, »tako zelo je ljubil svet, ''da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje'' (Jn 3,16). V največjem dejanju ljubezni na križu se je spustil v brezno smrti in jo premagal, vstal je in odprl vrata večnosti tudi za nas. Kristus nas podpira v noči smrti, ki jo je on sam prehodil. On je dobri pastir, njegovemu vodstvu lahko zaupamo brez vsakega strahu, kajti dobro pozna pot, tudi sredi teme.«

To resnico izpovedujemo vsako nedeljo, ko molimo veroizpoved, je dejal papež. Ko obiščemo pokopališča in z ljubeznijo molimo za pokojne, smo povabljeni, da pogumno in odločno obnovimo našo vero v posmrtno življenje, da živimo s tem velikim upanjem in o njem pričujemo v svetu, da znotraj sedanjosti ni praznine. »Ravno vera v večno življenje daje kristjanu pogum za še večjo ljubezen do te naše zemlje in za izgradnjo prihodnosti ter resničnega in gotovega upanja,« je dejal papež.

Audio: