Benedikt XVI. na praznik vseh svetih spregovoril o svetosti, h kateri smo vsi poklicani
po svetem krstu
VATIKAN (torek, 1. november 2011, RV) – Benedikt XVI. je v nagovoru na današnji
slovesni praznik vseh svetih pred molitvijo Angelovega češčenja na trgu
sv. Petra, ki so ga napolnili romarji z vsega sveta, spregovoril o svetosti, h kateri
smo po svetem krstu vsi poklicani.
Sveti oče je dejal: »Slovesni praznik vseh
svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled .od minljivih zemeljskih resničnosti,
k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je
svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega (prim. C 40) Kristus je namreč, ki je
z Očetom in Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4), ljubil Cerkev kot svojo nevesto ter
je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil (prim. Ef 5,25-26). Zaradi tega
so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti, kakor trdi apostol Pavel:
'Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje' (1Tes 4,3). Povabljeni
smo torej, da ne gledamo Cerkve samo v njeni časni in človeški plati, zaznamovani
s slabostmi, ampak kot je sam Kristus hotel, kot 'občestvo svetih'
(KKC 946). V 'Veroizpovedi' izpovedujemo Cerkev kot sveto, saj je kot Kristosovo
telo, orodje za udeležbo pri svetih skrivnostih, predvsem pri sveti evharistiji in
kot družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan krsta. Danes obhajamo
ravno to nešteto občestvo vseh svetih, ki nam preko njihovih različnih življenskih
poteh kažejo poti svetosti, ki pa imajo en sam skupni imenovalec: hoditi za Kristusom
ter se preoblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Pravzaprav
lahko vsi življenski stanovi postanejo ob delovanju milosti, osebnem prizadevanju
in zvestobi, poti posvečevanja.
Obhajanje vernih rajnih, kateremu je posvečen
jutrišnji dan, 2. november, nam pomaga spomniti se naših dragih, ki so nas zapustili,
kakor tudi vseh duš, ki so na poti k polnosti življenja zaobseženega v nebeški Cerkvi,
h kateri nas povzdiguje današnji praznik. Vse od začetkov krščanske vere, je zemeljska
Cerkev ob spoznaju povezanosti z vsem mističnim telesom Jezusa Kristusa, z veliko
pobožnostjo gojila spomin na pokojne ter darovala zanje spravno-prosilna dela. Naša
molitev za pokojne ni samo koristna temveč je potrebna, saj more ne le pomagati jim,
marveč tudi napraviti njihovo priprošnjo za nas učinkovito (prim KKC 958). Tako nas
tudi obisk pokopališč, ki ohranja čustveno povezanost z tistimi, ki so nas v tem življenju
imeli radi, spominja, da se vsi stegujemo k drugemu življenju, ki je onkraj smrti.
Zato jok ob zemeljski ločitvi ni močnejši od gotovosti vstajenja ter upanja, da bomo
dosegli blaženo večnost, ki je 'nekaj takega kakor izpolnjeni trenutek, v katerem
nas zajema celota in mi zajemamo celoto' (Rešeni v upanju, 12). Saj je
predmet našega upanja ravno veseliti se vso večnost ob Božji navzočnosti. To je svojim
učencem obljubil Jezus sam, ko je rekel: 'Spet vas bom videl, in vaše srce se bo
veselilo, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel' (Jn 16,22).
Devici
Mariji, kraljici vseh svetnikov izročimo naše romanje proti nebeški domovini hkrati
pa prosimo njeno materinsko priprošnjo za naše pokojne brate in sestre.